Če bi dandanes morali izpostaviti, po čem je najbolj znana ameriška zvezna država Južna Dakota, bi bil to brez dvoma sloviti spomenik spomenik Mount Rushmore. Saj ga poznate: gre za v granitno skalo vklesane 18 metrov visoke obraze štirih ključnih ameriških predsednikov: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodoreja Roosevelta in Abrahama Lincolna. Manj znano je verjetno dejstvo, da je omenjena država ena redkih v ZDA brez enega samega velemesta, saj ima največje, Sioux Falls, okoli 171.000 prebivalcev, glavno mesto Pierre pa le dobrih 14.000. Gre torej za precej redko poseljeno področje, na katerega so se prvi ljudje sicer naselili pred približno 11.300 leti. Da, nepredstavljivo dolgo časa nazaj, a če dodamo, da je to obenem tako majhna številka, da se je pri omembi naslednje niti ne splača dodajati, ampak jo enostavno zaokrožimo, se pravi, da jo večja dobesedno »pogoltne«... No, berite naprej.
Tretji rekord v tem desetletju
Omenjena večja številka je 66 milijonov. Toliko let je namreč minilo od časov, ko so ozemlju današnje Južne Dakote nazadnje vladali – dinozavri. Za tem ko so to počeli še bistveno dlje časa, okoli 165 milijonov let, so približno takrat enkrat namreč izumrli, že omenjeno področje in njegova okolica pa je bilo tudi tisto, na katerem je živel najbolj krvoločen, najbolj nevaren, najbolj neusmiljen, skratka največji zemeljski plenilec vseh časov: tiranozaver. Tako ne čudi, da so tam odkrili celo vrsto kosti tega velikanskega predatorja, enega bolje ohranjenih in najbolj popolnih okostji pa pred petimi leti. Potem ko so tam, na ranču možakarja po imenu Gary »Gus« Licking, kosti v zemlji ležale 67 milijonov let, se jih je leta 2021 namreč prvič dotaknil človeški prst.
Le pet let pozneje je okostje tega istega tiranozavra, ki je vmes kakopak dobil ime Gus, po omenjenem lastniku, sestavljeno iz 183 fosilnih elementov, letos poleti ponosno stalo v New Yorku in čakalo na najvišjo ponudbo v zgodovini fosilnih dražb. In ko se je 14. julija 2026 vse končalo, je Gus dejansko postal najdražji fosil, kar jih je bilo kdaj prodanih. Dobrih 50 milijonov dolarjev je zanj odštel (seveda) neznan dražitelj.
A Gusova zgodba ni le zgodba o ceni. Je zgodba o dobrih petih letih izkopavanja in laboratorijskega dela ter zgodba o vprašanju, ki si ga ob tem zastavlja vsa paleontološka skupnost: komu pravzaprav pripada preteklost? Vse pogosteje se namreč dogaja, da izkopana okostja in posamezne kosti prazgodovinskih živali končajo v rokah bogatih zasebnih zbirateljev, namesto v tem stvarem namenjenim muzejih in podobnih ustanovah. Gus je tako le naslednji primer v vrsti podobnih – pred njim sta denimo v tem desetletju za privzdignjene obrvi in rekorda že poskrbela še en tiranozaver, Stan po imenu, za katerega je leta 2020 neznan kupec odštel skoraj 32 milijonov dolarjev, leta 2024 pa ga je prehitel stegozaver z imenom Apex, ki ga je za 44,6 milijona dolarjev kupil milijarder Ken Griffin.
Popolnega okostja ni
Zgodba Gusa se sicer začne na 6500 hektarjev velikem govedorejskem ranču v okrožju Harding v Južni Dakoti – območju, ki je znano kot »žarišče« fosilov dinozavrov. Že omenjeni Gary »Gus« Licking, lastnik zemljišča, je tako že vrsto let na svoji zemlji odkrival drobce kosti, a nikoli ni pomislil, da bi lahko šlo za kaj večjega. Nato pa se je nekoč vendarle odločil, da se poveže s komercialnim paleontologom Thomasom Heitkampom in njegovo ekipo, da bi sistematično raziskali teren. Leta 2021 so tako našli prvo »pravo«, veliko kost. Pa nato isti dan še eno. In še eno... Tako je hitro postalo jasno, da so odkrili nekaj velikega. Izkopavanje je nato potekalo tri leta, med letoma 2021 in 2023, v tistem obdobju leta, ko so bila tla dovolj mehka za delo.
Nato se je mukotrpno delo nadaljevalo v laboratoriju, v katerem so strokovnjaki iz ogromne kamnite matrice izluščili vsako kost posebej, jih očistili in pripravili za montažo. Rezultat je bil dinozaver, ki stoji 3,8 metra visoko in v dolžino meri 11,5 metra. A Gus ni popoln. Opis dražbene hiše Sotheby's je tako sporočal, da okostje vsebuje 183 kostnih elementov, kar pomeni približno 61 odstotkov popolnosti glede na število kosti, oziroma od 75 do 80 odstotkov glede na kostno maso. Da ne bo pomote – seveda je tudi to je izjemno, saj popolnega okostja tiranozavra ni. Znanstveniki ocenjujejo, da bi takšen imel okoli 300 kostnih elementov, čemur se je doslej najbolj približala slavna Sue, ki je razstavljena v muzeju Field Museum v Chicagu in ima okoli 90 odstotkov originalnih kosti. Ima pa Gusovo okostje zato nekaj, kar redko preživi milijone let: poškodbe. Na lobanji so namreč vidni sledovi ugrizov, žival pa je imela polomljena rebra, ki so se zacelila še pred njeno smrtjo. Te rane pripovedujejo zgodbo o življenju, polnem bojev – in so za zbiratelje dodatna vrednost.
Lobanje ni bilo mogoče pritrditi
No, še bolj zanimiva podrobnost pa je Gusova lobanja. Je namreč tako velika in težka, da je niso mogli varno pritrditi na okostje. Če bi jo namestili na vrh vratu, bi obstajala resna nevarnost, da bi se poškodovala – bodisi zaradi lastne teže bodisi zaradi nestabilnosti pri montaži. Zato so se pri Sotheby's odločili za preprosto rešitev: originalno lobanjo so razstavili ločeno, v preddverju stavbe v New Yorku, na samo okostje pa so namestili natančno repliko, da je bil tiranozaver videti cel. To pomeni, da so obiskovalci in udeleženci dražbe lahko videli oboje: pravo lobanjo, ki je ohranjena v približno 82 odstotkih, in celotno okostje z repliko na vratu. Ko so Gusa prodali, pa je kupec seveda prejel originalno lobanjo in originalno okostje.
Sam dražba je sicer trajala približno deset minut. Za okostje se je borilo sedem ponudnikov, organizatorji pa so pričakovali, da bodo zanj iztržili med 20 in 30 milijonov dolarjev. A je kaj hitro postalo jasno, da bo šlo precej višje, končna cena, 50,1 milijona dolarjev, pa je vseeno presegla vsa pričakovanja. Pri čemer Gary Licking na žalost ni dočakal trenutka, ko je njegov tiranozaver postal svetovna senzacija. Umrl je leta 2022, kmalu po tem, ko so se izkopavanja začela. In štiri leta pred dražbo, na kateri je Gus postavil rekord.
Je fosil izgubljen za znanost?
No, rekorda pa niso bili veseli vsi. Kmalu za tem so se namreč oglasili številni paleontologi, pri čemer njihova skrb ni bila povezana s ceno, temveč s tem, kam je fosil odšel. »Trenutni trend, da se fosili dinozavrov tržijo in prodajajo kot redka umetniška dela po ogromnih cenah v dražbenih hišah, je skrb vzbujajoč,« je tako denimo povedal profesor Richard Butler z Univerze v Birminghamu in dodal: »Fosila, ki ni v priznani muzejski zbirki, se ne more pravilno raziskovati in je za znanstvenike izgubljen.« Tudi mednarodno društvo za paleontologijo vretenčarjev, ki združuje znanstvenike, študente, preparatorje, umetnike in učenjake z vsega sveta, je pred dražbo sporočilo, da bi morali biti znanstveno pomembni fosili, kot je Gus, javno razstavljeni v muzejih in raziskovalnih institucijah, da bi bili »ohranjeni, dokumentirani in dostopni prihodnjim generacijam«.
Seveda pa obstajajo tudi drugačni pogledi. Cassandra Hatton iz dražbene hiše Sotheby's je tako poudarila, da so ZDA pač ena redkih držav na svetu, kjer fosili na zasebni zemlji veljajo za osebno lastnino. »Če imate zemljišče, imate fosil in imate pravico, da ga prodate.« Ob tem se pogosto zgodi tudi, da zasebni kupci svojo lastnino posojajo muzejem – že omenjenega prejšnjega rekorderja, stegozavra Apexa, je tako lastnik Ken Griffin za štiri leta posodil Ameriškemu muzeju naravne zgodovine v New Yorku. Kakor koli, Gus je zdaj v zasebnih rokah. Kdo ga je kupil, ne vemo, kaj bo z njim, tudi ne. Če bo šel po poti Apexa, pa bo morda nekoč stal v muzeju, kjer ga bodo občudovali otroci in proučevali znanstveniki.
