Velika planina je minuli konec tedna dihala v povsem drugačnem ritmu. Kravjih zvoncev, tistega najbolj prepoznavnega poletnega zvočnega ozadja planine, ni bilo več slišati. Črede so se pred kratkim vrnile v dolino, pastirske bajte so se izpraznile, pašna sezona je do naslednje pomladi končana. A Veliki stan vendarle ni sameval. Pred »parlamentom«, kot bajtarji pravijo bajti pašne skupnosti, je že dopoldne zadišalo po golažu. V kotlu se je počasi kuhala tradicija, ki je precej starejša od marsikoga med zbranimi. Planinsko društvo Bajtar je namreč znova pripravilo tradicionalni bajtarski golaž, srečanje, ki sega več kot šest desetletij v preteklost. V čas, ko je bila Velika planina precej drugačna od današnje, ko obiskovalcev ni bilo na tisoče, ko se ni govorilo o turističnih tokovih in ko so bili bajtarji na planini pozimi pogosto skoraj sami.
Tudi tokrat turistov ni manjkalo. Nekateri so se ustavili, pogledali proti kotlu in povprašali, kaj se dogaja, drugi so nadaljevali pot med značilnimi bajtami. A vendar je bila planina brez živine in po koncu glavne sezone mirnejša. Kot da bi po dolgem poletju nekoliko zadihala.
Ko je bilo treba pred golažem najprej odkidati sneg
Bajtarski golaž nikoli ni bil zgolj kosilo. Bil je predvsem razlog, da so se ljudje srečali. Eden najstarejših bajtarjev Viki Lešnjak se spominja časov, ko so golaž kuhali v Tihi dolini in so bili na srečanju skoraj izključno bajtarji. Nekoč jih je bilo okoli trideset, zgodilo pa se je tudi, da jih je jeseni presenetil sneg in so morali, preden so sploh lahko zakurili, najprej odkidati dobrih dvajset centimetrov snega.
Časi so se spreminjali, golaž pa je ostal. Pravzaprav se je spreminjal tudi ta – oziroma predvsem tisti, ki so stali ob kotlu. Vsak kuhar je dodal nekaj svojega, recept pa je bil in ostal stvar kuharskega ponosa.
Zadnja štiri leta za bajtarski golaž skrbi Aleksander Slemenik. Do te časti ni prišel z žrebom. Ko je Viki Lešnjak prevzel vodenje društva, ga je preprosto vprašal, ali bi kuhal. In Slemenik je privolil. In zdaj ve, da s kuhalnico pride tudi precej odgovornosti. Priprave se ne začnejo zjutraj, ko se okoli kotla že zbirajo ljudje. Začnejo se dan prej. Letos je bilo treba nasekljati in prepražiti kar 30 kilogramov čebule, v lonec pa je šlo še približno 25 kilogramov mesa, saj je količina morala zadostovati za okoli 70 ljudi. »Je odgovornost. Če ti ne uspe …« je priznal Slemenik. In očitno se tudi pri golažu človek uči na napakah. Nekoč so namreč uporabljali rdečo čebulo in rezultat ni bil takšen, kot bi moral biti. Zato je danes pravilo jasno: čebula mora biti bela. Kaj vse še konča v kotlu, pa kuhar ni hotel izdati. »Skrivnost,« se je nasmehnil. Recepta oziroma začimb mu ni predal niti njegov predhodnik – in tudi sam jih očitno ne namerava kar tako razkriti nasledniku. Morda je prav v tem čar takšnih tradicij. Nekaj se pove, nekaj pokaže, nekaj pa ostane med kuharjem, kotlom in planino.
Ključ, ki ne odpira vrat
Bajtarski praznik ima še en pomemben trenutek. Ko pastirji odidejo v dolino, bajtarji simbolično prevzamejo planino. Predajo jim velik lesen ključ, ki ga je oblikoval arhitekt, alpinist, gorski reševalec in velik poznavalec Velike planine Vlasto Kopač. Tokrat ga je bajtarjem predal Janez Koželj, predsednik pašne skupnosti Velika planina. Ključ seveda ne odklepa nobenih vrat. Odpira pa novo obdobje leta. Pastirska sezona se konča, začne se bajtarska.
In prav bajtarstvo ima na Veliki planini dolgo zgodovino. Njegovi začetki segajo v leto 1930, ko je bila prvič najeta pastirska bajta za bivanje v zimskem času. Čez štiri leta bo tako minilo sto let od začetkov tradicije, ki je skozi desetletja ustvarila poseben način življenja na planini – z zimskimi večeri v bajtah, potmi v snegu, smučanjem, skupnimi turami, delom, druženjem in ljudmi, katerih sledi so ostale, tudi ko njih samih že dolgo ni več.
Prav leto 2026 je za Veliko planino še posebej simbolno, saj mineva 20 let od smrti Vlasta Kopača, človeka, ki je pomembno prispeval k ohranjanju njene arhitekturne in kulturne podobe. Njegova misel, da planine nismo dobili zato, da bi jo spreminjali po svojih željah, temveč zgolj za nekaj časa v varstvo, danes zveni skoraj bolj aktualno kot nekoč. Kajti Velika planina, ki so jo poznali prvi bajtarji, in Velika planina, po kateri se danes ob lepih koncih tedna vijejo kolone obiskovalcev, sta dva precej različna svetova.
Planina se spreminja – in z njo bajtarstvo
Igor Benčan, sedanji predsednik PD Bajtar oziroma bajtarski župan, razliko dobro pozna. Na planini je preživljal otroštvo, danes pa je na njej že tretja generacija njegove družine. Prav zato ga spremembe ne puščajo ravnodušnega. »Največja razlika je v tem, da pravo bajtarstvo, v pomenu, da bi ljudje dejansko živeli na planini, upada. To je danes redkost,« pravi Benčan. Veseli ga, da tradicijo nadaljujejo tudi njegovi otroci, vendar hkrati priznava, da nekdanjega načina življenja skoraj ni več. Bajtarsko društvo zato danes svojo vlogo vidi nekoliko drugače. Ne gre več samo za bivanje v bajtah. Gre za ohranjanje kulture, spomina in odnosa do prostora. »Naše poslanstvo je predvsem, da bi bili del upravljanja te planine in da bi ostala takšna, kot je. K temu lahko prispevamo tudi iz doline, z našimi dejavnostmi in takšnimi dogodki,« poudarja Benčan. Do stoletnice bajtarstva leta 2030 sam ne bi bistveno spreminjal ničesar. Takrat pa bo po njegovem mnenju čas, da se bajtarji znova vprašajo, kako naprej.
Še bolj neposreden je, ko beseda nanese na turizem. »Tudi pastirjev je manj, turizem je prevladal. Ne vem, ali je planina primerna samo za turizem. Nekaj izgubljamo, to je začaran krog, ki trenutno ne deluje dobro,« pravi. Po njegovem bo treba razmisliti, koliko ljudi, katere dejavnosti in kakšen način obiskovanja Velika planina sploh še prenese, če želi ohraniti tisto, zaradi česar je posebna.
In morda je bil prav jesenski dan v Velikem stanu najboljši odgovor na vprašanje, kaj je vredno ohraniti. Turisti so prihajali in odhajali, iz kotla je dišalo po golažu, pred bajtami so se ustavljali stari znanci. Nekdo je pripovedoval, kako je bilo nekoč, drugi je nalagal drva, tretji preverjal, ali golažu še kaj manjka.
