Gostionica Ficlek, kot je uraden naziv lokala, je pravzaprav majhen bistro, ki kuha enostavne jedi iz časov, ko se je v teh, pa tudi v naših krajih, jedlo bolj avstrijsko ali celo avstro-ogrsko. Kaj je ficlek? Gre za zagrebški izraz za košček ali zalogajček hrane in takšni ficleki tvorijo predvsem prvi del menija v tem lokalu. Za začetek, za krepčilo ali ob kozarčku torej strežejo majhne tradicionalne predjedi, na deskah ob kruhu, kislih vložninah in sveži čebuli prinesejo pravo svinjsko mast ali pa slanino, sir v smetani ali ocvirke. Na svojem mestu so kulen, klobasa in samoborska salama, kuhano šunko pa seveda postrežejo s hrenom in jajcem. Cene takšnih desk so od pet do devet evrov, mi pa smo bili tokrat v večji družbi in smo si upali naročiti celo hišno ploščo predjedi. Ta je obsegala dve deski, eno s siri, drugo s šunko in salamami, vse skupaj je naneslo 26 evrov. Poceni, razmeroma nasitno in predvsem za mesojedo publiko okusno. Zelo okusno.
Ficlekova največja težava je prostor, ki je zelo majhen. Gostilnica je sicer zelo simpatična, a jedec mora sedeti na neudobnih visokih stolih, mize pa so temu primerno ozke. To nameravajo menda še letos rešiti s selitvijo v sosednji, večji lokal, takrat naj bi izboljšali tudi drugo področje, h kateremu smo imeli največ pripomb. Ker trenutno menda nimajo dovolj prostora za večjo zalogo vin, ponujajo le tri možnosti. Hišno peneče vino jim polni klet Piena, steklenica stane velikih 38 evrov, iz kleti Šember prihajata nedoločljivi bela (20 evrov za liter) in rdeča (25 evrov za liter) zvrst, nobeno od treh vin pa ni klicalo po še. Nasprotno. Če že, so sprejemljivi škropci, špricerji in gemišti, na ceniku imajo celo mussolini (vino z gazirano vodo in malinovcem), domači hišni sokovi pa so na voljo tako v negazirani kot gazirani različici.
V majhnem Ficleku se skušajo držati tudi sezonske filozofije: čez poletje izkoristijo svežo zelenjavo, pozimi je več klobas in kislega zelja. A na prve tople dni oktobra zelje še ni bilo dovolj kislo, zato so bile na meniju še vedno polnjene paprike, ne pa klobase z zeljem. Pa nismo dolgo obupavali, saj je izbor širok in zanimiv, tako smo se odločili nostalgijo nahraniti z že skoraj pozabljenimi klasikami, kot sta grenadirmarš (sedem evrov) in ajngemahtec, po naše ajmoht (šest evrov). Govorimo o jedeh, ki imata domovinsko pravico tudi v Sloveniji, predvsem v revirjih, in ki jih pri nas skoraj ni najti. Bili sta izvrstni, spomin na mladost in opomnik, kako si v naših krajih predstavljajo enostavno ali, če hočete, revno kuhinjo. Seveda je lažje ocvreti kalamare iz južnih morij in jih prodajati po trojni ceni kot skuhati kokošjo obaro ali iz kombinacije testenin in krompirja narediti okusno jed.
K sreči pa pri Ficleku znajo kuhati, med drugim obvladajo skoraj dunajski tafelšpic, ki ga odlikuje izvrstna goveja juha z gomoljno zelenjavo, pod katero za nagrado čakata velika kosa govedine (17 evrov). Druge mesne jedi so še bolj nasitne, recimo pohani picek, po naše ocvrti piščanec (11 evrov), ali puran z mlinci, predvsem pa je orjaški svinjski kare brez kosti, ki ga napolnijo s sirom in šunko, zvijejo in ocvrejo. So kraji, kjer bi takšni jedi rekli karađorđeva šnicla, v Zagrebu seveda ne, tu smo se trudili do konca pojesti zagrebački odrezak, kot imenujejo nasitnega ocvrtega velikana.
Še ena jed, ki je vzbudila nostalgijo, so bili faširanci (10 evrov), kakršne smo včasih jedli v šolah. Prilogo k njim si izberete sami, lahko je retro rizibizi, še bolj pa so naše omizje zanimali trganci z gobami in krpice z zeljem. Priloge, ki so hkrati tudi tople predjedi, kategorija, v kateri je gladko zmagal stročji fižol, prepražen na drobtinah, s skrivnostnim originalnim imenom abšmalcane mahune.
Podobno konkretne kot vse do takrat so pri Ficleku sladice. Soliden pravi šmoren oziroma cesarski praženec je bil sicer bolj narezan kot natrgan, zraven so prinesli Modrićevo linolado, malinovo omako in marelično marmelado. Knedli so bili s slivami, navdušili pa so predvsem gratinirani sladki in nežni sirovi štruklji, ki stanejo 10 evrov, a zadostujejo vsaj za dve, če ne za tri osebe.
Tako je v centru glavnega hrvaškega mesta. V Ljubljani takšne, enostavne in razmeroma poceni domače kuhinje gotovo ne boste našli. Mogoče kje v predmestju.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
