Globoko v tropskih gozdovih Srednje in Južne Amerike se je odvila prav zanimiva zgodba evolucije. Neusmiljen boj za vire preživetja je tri vrste čebel prisilil v radikalen zasuk. Cvetni prah in nektar so zamenjale za meso.
Ta presenetljiv obrat v prehranjevalnih navadah vrst Trigona hypogea, Trigona necrophaga in Trigona crassipes je porušil dosedanja dognanja o teh insektih. Znanstveniki ugotavljajo, da tako imenovane »jastrebje čebele« niso spremenile zgolj svojega vedenja, temveč so doživele tudi telesne spremembe. Njihove zadnje noge, ki pri običajnih čebelah služijo kot koški za prenašanje cvetnega prahu, so se prilagodile za prenos kosov mesa. Da bi lahko učinkoviteje trgale mrhovino, ki jo s pomočjo izostrenega vonja zaznajo tudi na razdalji 800 metrov, pa so razvile celo dodaten zob.
Ključ do preživetja s tako tvegano dieto se skriva v njihovem prebavnem traktu. Ekipa ameriških raziskovalcev je v obsežni študiji, objavljeni v znanstveni reviji mBio, analizirala mikrobiome 159 primerkov iz 17 različnih vrst čebel. Z uporabo surovega mesa kot vabe, ki so ga v kostariški džungli zaščitili z vazelinom, da bi preprečili dostop mravljam, so proučevali te redke insekte in odkrili drastične spremembe v njihovi črevesni flori.
Izkazalo se je, da so mesojede čebele v procesu evolucije izgubile številne seve bakterij, ki so pri njihovih sorodnicah, nabiralkah nektarja, neprekinjeno prisotni že 80 milijonov let. Namesto tega so njihov prebavni trakt naselili acidofilni mikroorganizmi. Gre za specializirane bakterije, ki so presenetljivo sorodne tistim v prebavilih velikih sesalcev mrhovinarjev, kot so jastrebi in hijene. Te bakterije ustvarjajo izjemno kislo črevesno okolje, ki učinkovito nevtralizira smrtonosne patogene in toksine v gnijočem mesu ter tako čebelam omogoča varno presnovo hrane, ki bi bila za večino drugih žuželk usodna.
Kljub takšnemu izvoru hrane pa končni produkt ostaja presenetljivo zvest čebelji naravi. Delavke prežvečeno in delno prebavljeno meso prinesejo nazaj v panj, kjer ga shranijo v posebnih, z voskom zapečatenih komorah. Po večtedenskem zorenju se ta proteinska masa spremeni v snov, ki je po teksturi in videzu izjemno podobna medu. S tem edinstvenim izločkom nato prehranjujejo celotno kolonijo, vključno z ličinkami.
