V časih, ko je bila delitev na uradno kulturo in kontrakulturo še izrazita, so se zgolj Pink Floyd uvrstili v uradni nabor. Kako? V uvodu omenjena uspešnica Shine on You Crazy Diamond je z njihovega devetega albuma iz leta 1975, medtem ko danes pod drobnogled jemljemo njihovo prvo veliko ploščo The Piper at the Gates of Dawn (Piskač pri vratih zore), ki je izšla prav na današnji datum leta 1967. Je edina plošča Floydov, na kateri je docela sodeloval Syd Barrett, njihov kultni član, kar tudi v njihovo diskografijo in kariero vnaša delitev na čas z njim in čas brez njega, kar je znano še iz kakšnega primera.
Glavne uspešnice niso igrali
Pri The Rolling Stones sledilci delijo čas z Brianom Jonesom in brez njega, kot med sledilci Metallice obstaja puristična ločina, ki docela priznava zgolj obdobje do leta 1986, ko je bas igral Cliff Burton, ki je umrl v nesreči avtobusa na skandinavski turneji. Domači primer tega je skupina Buldožer oziroma obdobje z Markom Brecljem in brez njega. Tudi v primeru Pink Floyd obstajajo privrženci, ki docela spoštujejo zgolj prvo ploščo, češ da so Floydi po Barrettovem odhodu izgubili igrivost in iskrenost, čeravno so malodane vse uspešnice, ki so Floydom zagotovile status, kakršnega imajo, nastale po njem.
Vse, razen See Emily Play, skladbe o šolarki Emily, ki je zaužila psihedelično substanco, ki je na mali plošči izšla leta 1967, se uvrstila na šesto mesto britanske lestvice in Floydom omogočila uvodno uveljavitev. V živo je niso hoteli igrati, češ da pri živi izvedbi nimajo na voljo vseh inštrumentov oziroma zvočnih učinkov, kar je bil sicer povzet izgovor The Beatles, ki so prenehali nastopati leta 1966, obenem pa je prispeval k zgraditvi slovesa intelektualno zahtevnih in ne površnih izvajalcev.
Tako Emily kot večino albumov so posneli v studiih Abbey Road, torej tam, kjer so večino svoje glasbe posneli tudi The Beatles. Obenem so imeli za tonskega mojstra taistega Normana Smitha, ki je od samih začetkov snemal tudi The Beatles, sicer osnovni navdih Sydu Barrettu, ki je bil po rojstnem letniku 1946 od Liverpoolčanov malenkost mlajši od The Beatles. Barrett tako kot glavnina Floydov izhaja iz akademskega Cambridgea. Od tam sta tudi Roger Waters in David Gilmour, s katerim je Barrett, preden so nastali Floydi, nastopal po študentskih zabavah v Londonu, kamor je on šel študirat slikarstvo. V tem je veljal za presežno talentiranega in Barrettovi slikarski učitelji so dolgo objokovali, da se je posvetil glasbi oziroma da je na koncu postal izgubljen tako za slikarstvo kot za glasbo.
Vpliv LSD
Pretežen del članov Pink Floyd je izhajal iz intelektualnih družin. Barrettov oče je bil patolog, oče bobnarja Nicka Masona je bil filmski režiser, oče klaviaturista Richarda Wrighta univerzitetni predavatelj biokemije. Tudi Gilmour, ki je po prvi plošči nadomestil Barretta, je bil uglednega porekla, saj je bil oče univerzitetni predavatelj zoologije. Zgolj Roger Waters je imel proletarske korenine, preostale člane je spoznal na študiju arhitekture. Waters je bil obenem povezava med zasedbo, ki je nastala na fakulteti za arhitekturo, in Barrettom, s katerim sta bila sošolca tako v osnovni kot srednji šoli.
Tako je leta 1965 v Londonu nastala skupina, katere glavno oporišče je postal klub UFO, ki je deloval zelo malo časa, med decembrom 1966 in septembrom 1967, vseeno pa se je vpisal v zgodovino pop glasbe kot kultno mesto londonske underground scene, ki so ji pripadali tudi Floydi. V njem je nastopil tudi Jimi Hendrix in Yoko Ono je imela razstavo, predvsem pa je bil klub znan po eksperimentiranju tako s svetlobo kot z zvokom. To je navdahnilo tudi Pink Floyde, ki so maja 1967 priredili koncert, imenovan Majske igre, ki je bil kot prvi izveden s pomočjo kvadrofoničnega ozvočenja, prek katerega je bilo poslušalstvo z glasbo obkroženo iz vseh smeri.
Vse to v navezavi na LSD, ki je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja postal obče razvpita halucinogena substanca. Tudi Heinz G. Konsalik, nemški pisatelj za najširše množice, je leta 1967 napisal roman V omami LSD, medtem ko se je Syd Barrett z njim seznanil istega leta 1965, kot sta ga prvič zaužila tudi John Lennon in George Harrison. LSD je močno vplival na glasbo The Beatles in še bolj Pink Floyd.
Odpust Barretta in vzpon
Prva plošča The Beatles, za katero velja, da je nastala pod vplivom halucinogenih drog, je Revolver iz leta 1966, ki ji je sledil Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band iz junija 1967. Ta velja za temelj psihedeličnega rocka, na katerega so se s prvo ploščo navezali tudi Pink Floyd. Ne nazadnje sta se plošči snemali v isti stavbi, a v različnih studiih in malodane vzporedno. Člani zasedb so se med snemanjem obiskovali, si prisluškovali, čeravno iztržek ni bil enak. Beatlesi so s Sgt. Pepperjem zavzeli vrhove lestvic tako v Veliki Britaniji kot v ZDA in drugod po svetu, medtem ko je prva velika plošča Pink Floydov ponudila resda še danes kultne skladbe, kakršna je Interstellar Overdrive, in je na angleški lestvici albumov zasedla šesto mesto, a se je v ZDA uvrstila na zgolj 131. Obenem so med snemanjem razpadali.
Syd Barrett je bil zaradi rednega drogiranja že v času snemanja prvega albuma večji del časa neopravilen in okolici problematičen. Če je na prvem albumu prispeval vse skladbe, se je na drugi A Saucerful of Secrets iz poletja 1968 pojavil zgolj še v eni skladbi, nakar je bil iz skupine mehko iztisnjen z lastnim soglasjem in ga je zamenjal David Gilmour. Po prvem mestu v kategoriji angleških albumov so Floydi segli že leta 1970 s ploščo Atom Heart Mother, v ZDA jim je to uspelo z The Dark Side Of The Moon iz leta 1973, medtem ko so na posamično skladbo, ki bi osvojila vrh, čakali do leta 1981, ko so izdali Another Brick In The Wall. S svojim delovanjem so pritegnili ogromno število sledilcev, ki so v njihovi glasbi in besedilih prepoznavali višje sfere, kot jih je ponujala siceršnja pop produkcija, kar se obenem navezuje na to, da je bil John Lydon v Sex Pistols za pevca povabljen, potem ko je bil na ulici opažen, da nosi majico z napisom »Sovražim Pink Floyd«.
