Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Najprej so bile na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (avtorica Simona Koder)
Tokrat objavljamo še enega izmed odličnih literarnih prispevkov iz našega natečaja, ki je med bralkami in bralci našega tednika naletel na izjemen odmev. Zgodbo je napisala Vlasta Črčinovič Krofič.
***
Povsod je kot doma
V dvorani je završalo. Irmi naj bi sodili po poenostavljenem postopku, kar je bilo v nebesih nekaj podobnega čudežu. Na steni je visel pravilnik z naslovom Navodila za razvrščanje duš v izrednih razmerah, pod njim pa: V primeru izgube dokumentacije se odločitev sprejme na podlagi vtisa, intuicije in razpoložljivih kadrovskih zmožnosti.
Na koncu dvorane so se odprla stranska vrata in osebni asistenti so na ergonomskih stolih pripeljali člane nebeškega tribunala. Nad sodniškimi glavami so utripale avreole v obliki fluorescentnih cevi in zbujale vtis, da nimajo zadostnega napajanja.
»Solarne energije primanjkuje,« je poznavalsko pripomnila ena od duš, ki so prisostvovale postopku, druga pa: »Dobavitelji izsiljujejo višje cene.«
»Mir v dvorani!« je zagrmel predsedujoči in s kladivcem udaril po mizi.
»Irma,« je slovesno začel levi tribun, »dosje z zapisi o tvojih grehih in dobrih delih je nepojasnjeno izginil, zato bomo tvojo dušo ocenili na podlagi prijateljskega pogovora. Nebesa cenijo poštenost in resnico.«
»Od kdaj?« je vprašala Irma.
Tribun je pogledal svoja kolega, ki sta se zastrmela v strop. »Praviloma,« je rekel po krajšem premisleku. »Ali si v življenju naredila kaj posebno dobrega?«
Irma je zamižala in brskala po spominu. »Sosedi sem vrnila lonec.«
»Prazen ali poln?«
»Malo obtolčen, ampak očiščen vseh maščob in ožganin.«
»To ne šteje kot dobro delo,« je zamrmral desni tribun, a vseeno naredil kljukico v obrazec. Namrgodil se je, ko jih je vnašal pri manj pomembnih dobrih delih, kot so bili kupovanje revije Kralji ulice, podpiranje uličnih glasbenikov z drobižem, pometanje pred svojim pragom in neuspešna izterjava posojenega denarja.
»Ali si zavestno škodovala drugim?« je povzel besedo levi tribun.
»Niti ne, samo kadar so si to res zaslužili,« je rekla Irma.
»To žal ni opravičljiva kategorija,« je pripomnil predsedujoči. »Prosim, stopi pod skener.«
Irma je skomignila z rameni in povesila glavo. Stopila je v nekakšen valj, kjer so jo z vseh strani presvetlili rentgenski, ultrazvočni in magnetnoresonančni žarki. Pozvonilo je in na napravi je zažarel napis, pospremljen z globokim altom:
STATUS – VIP PREDNOSTNA OBRAVNAVA
Dvorana je obnemela. Nekaj duš je ogorčeno zavpilo: »Krivica! Korupcija! Podkupila jih je!«
Stranska tribuna sta dala roko pred usta, in se pridušala: »Kršenduš!«
Predsedujoči je dobil telepatski namig iz višjih sfer. »Nemogoče,« je šepnil. »Ta oznaka je rezervirana za dobrotnike, mučence, ustanovitelje dobrodelnih skladov in sorodnike donatorjev.«
Irma je skomignila. »Morda pa sem žlahtnica donatorja.«
»Ali mučenica,« je z glavo zmajeval predsedujoči.
Po kratkem, a administrativno zelo zahtevnem posvetu je bila sprejeta soglasna odločitev. V dvorani je zavladala mučna napetost, ki se je zgostila kot krompirjeva juha. Nekatere duše so sklepale roke in neslišno žebrale molitve.
Predsedujoči se je odhrkal in oznanil razsodbo: »Irma, zaradi pomanjkanja dokazov in prenatrpanosti vic ti dodeljujemo poskusno mesto v nebesih za obdobje tridesetih dni z možnostjo podaljšanja.«
Stoletna Irma je pomežiknila in se brezzobo nasmehnila. »Lepo,« je rekla. »Prosim, povejte, koga naj podkupim za sobo z razgledom?«
Takrat je v dvorani zavrelo, saj so takoj vedeli, da se bodo težave šele začele.
V nebesa je Irmo po stranskem hodniku, namenjenem dušam z začasnim statusom, pospremil vitek angel v dobro krojeni zeleni tuniki. Na prsih je imel službeno priponko, na obrazu pa poslovni nasmeh, pri katerem je zavihal navzgor levi kotiček ustnic. Bil je tako lep, da bi se Irma v zemeljskem življenju vanj zaljubila in ne bi ostala samska. Iz zasanjanosti jo je prebudil njegov raskavi glas, podoben drgnjenju po pločevini: »Sem z oddelka za uvajanje. Razložil bom osnovna pravila bivanja v nebesih.«
»A jih je veliko?« je s trepalnicami zaprhutala Irma.
»Ne prekinjaj me! Ne sprašuj! Za vsak dan je eno. Ne skrbi! Pomembnih je le prvih sto.«
Vstopila sta v medgalaktično kapsulo, ki je drsela skozi vesolje, kot da bi se vzpenjala v najvišjo stolpnico na svetu. Ustavila sta se v sedmi galaksiji, med paviljonom za kontemplacijo in glasbenim oddelkom.
Na vratih Irmine sobe je visela kartica z napisom: poskusno. Soba je bila bleščeče čista in povsem prazna. Obdana s prozornimi stenami in stropom je ponujala čudovit razgled na mavričaste planete, lune in komete. Sonca so po nebesnem svodu potovala v vseh smereh brez predaha med dnevom in nočjo.
»Kje bom spala?« se je vprašala Irma, ko se je pred njo pojavil hologramski zapis z navodili: Po deveti uri zvečer niso dovoljeni glasni vzdihi, samovoljno obujanje spominov in poredne misli. Posebej strogo je prepovedano kuhanje turške kave.
Irma je stresla z glavo in prhnila: »Kakšen dolgčas.« Stopila je na hodnik in se lotila raziskovanja. Najprej se je ustavila pri sosedih v oddelku za kontemplacijo, kjer so duše meditirale in molče strmele v neskončnost, za njo pa se sploh niso zmenile. V glasbenem oddelku so jo toplo sprejeli, a ko so ugotovili, da je brez ustreznega posluha, so jo prijazno, a odločno postavili pred vrata.
Irma se ni jezila, sploh ker je na hodniku zaznala opojni vonj, sumljivo podoben pravi kavi. S previdnimi koraki mu je sledila in prišla do skupnega salona, kjer je brnel aparat za espresso. Ob njem so se drenjale duše z zarotniškimi obrazi. Pri stranski mizi so sedeli: drobna redovnica, nekdanja bankirka in nerazumljena pesnika, ki sta čakala na svojo slavo.
Redovnica je Irmo premerila od glave do pet in zanosljala: »Ti si nova?«
»Samo poskusno z neskončnimi ponovitvami,« se je zasmejala Irma.
V manj kot četrt ure je že sedela na čelu mize, srkala espresso in poslušala najnovejše nebeške govorice. Izvedela je, da se nadangel za finance že stoletja izmika reviziji, da je na oddelku za čudeže zmanjkalo usposobljenih kadrov in da so nekateri svetniki svoje avreole oddajali na platformi za kratkoročni najem.
»Povsod je isto kot doma,« je rekla Irma in si zadovoljno pomela roke.
