Ko so leta 1918 obnavljali ljubljansko gledališče, je sloviti gledališki igralec in režiser Hinko Nučič za edinega svojega učenca štel Edvarda Gregorina, ki je hitro prerasel šolske okvire. V njegovem ljubljanskem ansamblu prve sezone po prvi svetovni vojni je v uprizoritvi Tugomerja Frana Levstika odigral velmoža Batoga. Ko ga je spremljal v Maribor, novo slovensko gledališče na meji, pa že Tugomerjevega tovariša Bojana. V tisti nenavadni sezoni je v mariborskem gledališču odigral več kot trideset vlog.
V prvih letih po tistem, ko se je vrnil iz Maribora v Ljubljano, pa mu ni šlo vse po njegovih željah. Med drugim kritiki niso bili naklonjeni njegovi upodobitvi novinarja Ščuke v satirični komediji Ivana Cankarja Za narodov blagor, poleg tega pa niti ni dobival vlog, kakršne si je želel. V tridesetih letih 20. stoletja se mu je vendarle obrnilo na bolje. Gostujoči režiser Branko Gavella mu je ponudil vlogo doktorja Križovca v drami Miroslava Krleže Agonija, poleg tega pa, najbrž tudi po režiserjevi krivdi, še nekoliko sporno interpretiranega Kleanta v Molièrovem Tartuffu. Če omenimo le najbolj značilne, so sledile naslovna vloga v krstni uprizoritvi drame Vladimirja Bartola Lopez, grbavca Teobalda v drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi in pozneje Marka Antonija v zgodovinski drami Williama Shakespeara Julij Cezar s skrbno naštudiranim pogrebnim govorom, pa zagovornika v Bratih Karamazovih Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in profesorja Klepca v istoimenski komediji Ferda Kozaka.
Najvišji igralski vzpon
Gledališki poznavalci so kot njegov najvišji igralski vzpon označili vlogo rejnika in nesojenega Agnezinega ljubimca, ko je režiser Bojan Stupica prvič uprizarjal Molièrovo Šolo za žene. V tej vlogi ga je nato zamenjal Stane Sever in njegov Arnolphe je bil drugačen kot Gregorinov. Toda lik iz prvotne zasedbe se je tako priljubil gledališkemu občinstvu, da so pozneje celo vrnili vlogo Gregorinu, on pa si je prav to vlogo izbral za 25-letnico svojega gledališkega ustvarjanja. Sta pa s Severjem kot Kruticki in Mamajev skupaj nastopila v izjemni Stupičevi uprizoritvi komedije Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega z naslovom Še tak lisjak se nazadnje ujame. Njuni skupni nastopi nasploh sodijo med najznačilnejša gledališka doživetja po drugi svetovni vojni. Omeniti velja še Gregorinovo antologijsko vlogo nadučitelja v Cankarjevi drami Hlapci v režiji Slavka Jana. S to vlogo in z Repetilovom v ruski komediji Gorje pametnemu je z velikim uspehom med drugim gostoval v Beogradu, kjer so bili nad slovenskim igralcem tako navdušeni, da si je neki kritik zaželel napisati celo študijo o njem.
Kljub vsemu Edvard Gregorin ni bil ravno najbolj zadovoljen s svojim mestom v ansamblu ljubljanske Drame. Pri šestdesetih letih je marsikoga presenetil z odločitvijo, da sprejme angažma v mladem Mestnem gledališču ljubljanskem. Tam je v sezoni 1957/1958 odigral tri pomembne vloge, med drugim profesorja Serebrjakova v drami Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja. Čeprav je bil več kot uspešen, mu to ni bilo dovolj. Zavrnil je vlogo glavnega moškega lika v tragični komediji Obisk stare gospe Friedricha Dürrenmatta, ki jo je potem sprejel Stane Sever. Predlagal pa je uprizoritev igre Alexandra Hasencleverja z dvojno moško vlogo. Zamislil si je, da bi sam igral obe, s svojimi šestdesetimi leti tudi mladeniča pri komaj dvajsetih letih … Navsezadnje se je ob koncu sezone vrnil v Dramo. Tam je jeseni 1959 upodobil lik porotnika številka 9 v tedaj priljubljeni gledališki uspešnici Dvanajst porotnikov, vendar je bila ta vloga že skoraj njegovo slovo.
Kot sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov napisala avtorja Dušan Moravec in Vasja Predan, je bil Edvard Gregorin ne samo vselej uporaben, temveč tudi izjemno vesten, natančen in zanesljiv igralec. Z nekaterimi vlogami se je povzpel visoko nad povprečje, saj so bile pravcate drobne mojstrovine. Toda kot sta še zapisala gledališka publicista, je ob tem vendarle včasih zgrešeno ocenjeval svoje zmogljivosti, svojo umetniško naravo pa tudi svoja leta, s čimer si je sam zapiral pot do novih uspešnih nastopov.
Izpopolnjevanje
Igralec Edvard Gregorin se je rodil 14. aprila 1897 v Vnanjih Goricah. Med letoma 1918 in 1920 je obiskoval dramsko šolo Hinka Nučiča v Ljubljani in Mariboru. V sezoni 1924/1925 je obiskoval tečaje Združenja gledaliških igralcev v Ljubljani in se nato izpopolnjeval v Pragi, Münchnu in na Dunaju. V sezoni 1930/1931 je bil učenec slavne Reinhardtove šole v Berlinu. Max Reinhardt je bil eden najbolj uglednih gledaliških režiserjev na začetku prejšnjega stoletja, ki je slovel po svojih radikalno inovativnih in avantgardnih odrskih stvaritvah.
Ves čas, tudi tedaj, ko je izpopolnjeval svoje znanje v tujini, je bil Gregorin vse od leta 1918 član igralskega ansambla ljubljanske Drame. Vsestranski gledališčnik je ustvaril več kot 330 likov. Za gledališče je pripravil več dramskih besedil s svetopisemskimi motivi in več let zapored pred veliko nočjo v misteriju o Kristusovem trpljenju upodabljal naslovno vlogo. Poleg tega je predaval, nastopal in režiral za ljudske in dijaške gledališke skupine ter igral v radijskih igrah. Umrl je 31. decembra 1960 v Ljubljani.
