Šestnajstletna dijakinja bežigrajske gimnazije Ekaterina Chizhova se je aprila iz Francije vrnila s prvo zlato medaljo za Slovenijo na Evropski dekliški matematični olimpijadi. Z uspehom torej, na katerega je Slovenija čakala od leta 2013. Med vsemi 161 evropskimi tekmovalkami se je uvrstila na enajsto mesto in s tem pomembno prispevala k skupnemu desetemu mestu Slovenije. Še prej je dve leti zapored osvojila srebrno medaljo. Ko jo vprašamo, ali lahko rečemo, da je najboljša mlada matematičarka v državi, se skromno nasmehne. »Sem ena od njih,« poudari, da je v Sloveniji še kar nekaj uspešnih deklet, le da sta se znanje in dober dan tokrat srečala pri njej. Je iskriva sogovornica, dijakinja, ki na svet gleda s širokim, ne zgolj matematičnim pogledom. Ena in ena zna sešteti tudi, ko pogovor nanese na šolski sistem, na priložnosti mladih, na vojne in ne nazadnje na to, kako je danes biti Rus zunaj Rusije in matematičarka v svetu moških matematikov.
Čeprav v Sloveniji živi šele dobra tri leta, tekoče govori slovensko. Njena družina se je iz Moskve, kjer je Ekaterina zadnje leto obiskovala sedmi razred ene najboljših ruskih matematičnih osnovnih šol, preselila tik pred začetkom tako imenovane posebne vojaške operacije. »Zadnji hip, hvaležna sem staršema za to,« pravi. Ko je brez znanja slovenščine stopila čez prag naše osnovne šole, sta jo reševala matematika in nogomet – oba z univerzalnim jezikom, ki je povsod po svetu enak. Danes se med sošolci in v družbi počuti enakovredno. »Zelo rada imam Slovenijo in tukajšnje ljudi, ki so me tako lepo sprejeli. Hvaležna sem za to in Sloveniji bi rada rekla hvala,« pravi.
Pripoved o tem, kako jo je potegnilo v matematiko, začne z družinsko zgodbo. Bila je tipična športnica, se ukvarjala z več športi, igrala šah, zelo rada risala, vadila klavir in violino, tekmovala na jezikovnih tekmovanjih … Matematike ni bilo na seznamu in sprva je vse kazalo, da bo matematik njen starejši brat, ki je obiskoval mednarodno šolo in dodatne ure matematike. Iz radovednosti se je nekoč tem uram pridružila še sama in učiteljica je hitro opazila njeno nadarjenost. Na koncu se je izcimilo tako, da je sprejemne izpite za matematični razred bolj kot ne po naključju naredila ona, brat pa je pristal na jezikoslovni smeri. »A talent je samo talent,« poudari, da slednji brez prave nege in treninga lahko hitro postane le izgubljena priložnost. »Matematika je tako kot šport, brez treninga ni nič. Zadnjih sedem let, torej že od petega razreda osnovne šole naprej, vsak dan matematiki posvetim dve ali tri ure. Če hočeš postati dober športnik, moraš vsak dan trenirati mišice, pri matematiki pa možgane. Vztrajnost je tukaj velikega pomena.«
Matematiki so navadni ljudje
Poleg medalj s tekmovanj prinaša tudi kopico novih prijateljstev. »Moji prijatelji danes prihajajo iz 70 različnih držav, dobre prijatelje pa imam vsaj v dvajsetih različnih državah. Vsak dan si pišemo in skupaj rešujemo matematiko. To so ljudje, ki me spodbujajo, da vztrajam, posebno pa se veselim, da jih na tekmovanjih tudi v živo vidim,« pripoveduje in dodaja, da se takrat pogovarjajo o vseh mogočih, tudi čisto nič matematičnih stvareh in se predvsem veliko družijo. Stereotip o matematikih kot resnih in v formule zatopljenih ljudeh torej ne drži? »Nikakor,« se zasmeje sogovornica, »to je samo v filmih. Matematiki smo navadni ljudje, ki jih preprosto zanima matematika – tako kot koga drugega košarka.«
Za večino smrtnikov bo dovolj, če povemo, da so na matematični olimpijadi reševali naloge iz kombinatorike, algebre, teorije števil in geometrije. Dva zaporedna dneva, šest nalog in devet ur za njihovo reševanje. »Če ti dajo za reševanje treh nalog na voljo štiri ure in pol, si lahko predstavljate, da te niso lahke,« se namuzne. »Zelo abstraktne naloge so, ki jih v šoli nikoli ne bi reševali. Sprva se zdijo nerešljive, potem pa morda opaziš eno malenkost, eno lepo stvar, ki te pripelje do neke ugotovitve, ta potem do naslednje … Ena ideja ali preblisk ti odpre pot naprej,« pripoveduje. Tudi zato ji je matematika tako všeč. Pogosto jo primerja z nogometom, ki ga ima zelo rada in ga je nekaj časa v Sloveniji tudi igrala. A ko jo vprašamo, ali je veselje ob pravilni rešitvi podobno veselju ob zadetku gola, znova da prednost matematiki. »Gol pri nogometu je odvisen od kopice stvari, tudi od nepazljivosti in napak nasprotnika. Ni samo tvoja zasluga, medtem ko je rešitev težke matematične naloge res samo tvoja, rezultat tvojega znanja in kazalnik tvojega napredka,« se znova trdno postavi na stran matematike.
Tudi v prihodnosti in kasnejšem poklicu bi rada ostala povezana z matematiko. Ne želi si zgolj reševati zapletenih nalog, ampak iz njih potegniti nekaj, kar bo uporabno za ljudi, za svet. Tudi v povezavi z umetno inteligenco, s katero Ekaterina ni sprta. Ne samo to, prepričana je, da bi morala priti v učne načrte osnovnih šol. »V šolah ne bi smeli biti tako proti umetni inteligenci, še več, mlade bi morali učiti njene etične uporabe. Stvari, ki so jih leta 1600 mesece računali na roke, zdaj umetna inteligenca izračuna v eni minuti. Sama vem, da lahko nekaj izračunam, ampak mi bo to vzelo dva tedna. Zakaj bi to počela, če lahko računalnik oziroma umetna inteligenca to izračuna v dveh minutah, sama pa ta čas porabim za resnično pomembne stvari, za razmišljanje. Razmišljanje namreč še vedno ostaja naša prednost pred umetno inteligenco, ona tega za zdaj še ne zna.«
Kako je danes biti Rus?
Zlato medaljo je priborila za Slovenijo, ob njej plapola slovenska zastava, čeprav sama v Sloveniji za zdaj ne more pridobiti niti stalnega prebivališča, kaj šele državljanstva. Do njega lahko hitreje pridejo športniki, medtem ko dosežki mladih nadobudnih znanstvenikov za zdaj tega ne omogočajo. Zaradi tega ima nemalo težav, ko se prijavlja na tekmovanja v tujini.
Naslednje leto ima na tehtnici mednarodno matematično tekmovanje na Hrvaškem ali ohranitev veljavnega dovoljenja za prebivanje. Če ga želi dobiti, med postopkom pridobivanja, ki lahko traja tudi več kot pol leta, ne sme zapustiti države. Odločitev je težka. »To, da sem Rusinja, mi v tem trenutku res ne olajšuje stvari,« prikima. Ampak res – kako danes biti Rus zunaj Rusije? »Večina ljudi, ki sem jih srečala, je zelo spoštljivih glede tega in razume, da današnje stanje ni krivda nas posameznikov. Na splošno pa je zelo slabo,« skomigne.
Verjetno se sprašujete, ali mora kljub dosežkom, ki jih doslej še ni dosegel nihče drug, v gimnaziji pisati teste iz matematike. »Letos imam prvič ta privilegij, da mi ni treba obiskovati pouka matematike. Ta čas lahko grem v knjižnico in rešujem svoje naloge. Seveda pa moram odpisati teste, ocene moram dobiti tako kot vsi moji sošolci,« razloži in preseneti z odgovorom na našo domnevo, da vse teste piše stoodstotno uspešno. »Ah, ne,« se posmeje, »ne vedno. Tudi meni se zgodijo banalne oziroma najbolj tipične osnovnošolske napake, da namesto minusa napišem plus in dva plus dva seštejem v pet. Vseeno tudi jaz nisem robot,« podčrta, da se raje zmoti, kot postane stroj brez srca.
