Sara Juvančič Assissi z družino zadnja leta živi med Marokom in Slovenijo. Preden je rodila sinova, sta z možem Maročanom Yassinom nekaj let stalno živela v Maroku. V turistični vasi Tamaraght, nedaleč od južnega pristaniškega mesta Agadir, vodita šolo srfanja in poleg tečajev udeležencem ponujata tudi hrano in nastanitev.
Za vsakdanji ritem v Maroku pravi, da je veliko bolj sproščen in počasen kot na Zahodu. »Evropske živčnosti tukaj ni zaslediti. Moj mož ne ve, o čem govorim, ko se kam odpravljamo, na izlet recimo, in rečem, da moramo pohiteti, ker je ura že devet in zamujamo,« je Slovenka s primerom opisala kulturne razlike v dojemanju časa; ko zgodnja ura pomeni izkoristiti dan in velja, da mora biti tudi prosti čas strukturiran in organiziran, ali pa po drugi strani vse poteka bolj umirjeno in spontano. V umirjen ritmu življenja pa so sproščeni, prijazni in odprti tudi ljudje, je Maročane opisala Sara Juvančič Assissi. Še iz časov, ko je Maroko obiskala kot turistka, se spomni prvih vtisov o prebivalcih: »Zelo so gostoljubni in dobrosrčni. Radi te sprejmejo in vse bi ti razkazali ter razložili. Sicer je v ozadju tudi želja, da bodo kaj zaslužili, vendar ne gre zgolj za to. So odprti in radovedni.« Osnovne sestavine lokalne kulture gostoljubja so poleg prijaznosti metin čaj, piškoti in oreški ter pogosto tudi vabilo na kosilo domov.
Bencin po 1,4 evra
Slovenka je povedala, da jo ne glede na to, da že nekaj časa živi v Tamaraghtu, še vedno vidijo kot turistko. »Tu je zelo turistično in nerada grem v trgovino in na tržnico, ker mi prodajajo po turističnih cenah. Zato po navadi nakupe hrane za šolo srfanja kot tudi za nas doma opravlja tast, ker pozna prodajalce in dobi boljšo ceno. Za cene se pogajajo, prav tako tudi ve, kdo ima dobro zelenjavo in druge stvari.« Sezonska zelenjava je po besedah sogovornice poceni, medtem ko so druga živila v trgovinah primerljiva s slovenskimi cenami oziroma le nekoliko nižje, kar podobno velja tudi za bencin, ki stane 1,4 evra za liter.
Vse dražje so v Tamaraghu nepremičnine, saj so se cene od leta 2019, ko se je kraj začel razvijati, podvojile. »Večino hiš so spremenili v turistične objekte in domačini opozarjajo, da ni več mogoče dobiti stanovanja za dolgoročni najem, poleg tega so cene najema previsoke«.
Kratke majice brez rokavov
O oblačilni kulturi v Maroku je Sara Juvančič Assissi razložila, »da so domačinke večinoma pokrite, medtem ko v večjih mestih, denimo Agadirju, za velik del mladih žensk to ne velja. V Tamaraghu so turisti v kratkih hlačah, ženske nosijo tudi kratke majice z razkritim popkom. Tudi sama nosim kratke hlače in majice z naramnicami, medtem ko se za v Agadir oblečem bolj zakrito, ker mi je tako bolj prijetno. Če si v kratkih hlačah, ti sicer nihče nič ne reče, vendar te zna kdo pospremiti z očitajočim pogledom.« Izpostavila je še, da so skupni obroki zelo pomembni. »Večinoma jedo skupaj, sploh ob petkih, ko se na kuskusu družina zbere v hiši staršev. Skupnost ima pomembno vlogo. Ko sosede srečaš pred hišo ali na ulici, takoj začnejo mahati in pozdravljati, prav tako je tast recimo pogosto na obisku pri sosedih doma.«
Skupni taksiji
Za javni promet Sara Juvančič Assissi pravi, da je dobro urejen in da je zelo veliko avtobusnih povezav med manjšimi kraji in velikimi mesti, kot so Marakeš, Rabat in Casablanca. Prav tako veliko prevozov poteka s taksijem. Obstajajo skupinski taksiji, ki stojijo na počivališčih, in ko se napolnijo, gredo na želeno lokacijo, potniki pa si razdelijo strošek poti. »Kar je ugodno in tako prevoz od Tamaraghta do Agadirja, kar je približno 15 kilometrov, stane 2 evra na osebo, medtem ko stane cela vožnja s taksijem okoli 10 evrov.« Če taksi vidiš na cesti, mu lahko pomahaš, in če je prazen, ustavi, je navado v prometu navedla Slovenka. Sicer pa je promet v mestih kaotičen in nepredvidljiv ter je zato več kot eno leto potrebovala, preden se je opogumila usesti se za volan. A zdaj je to že preteklost, ker se je na to divjo vožnjo, kjer velja previlo močnejšega in pogumnejšega, že popolnoma navadila.
Pravi, da so najlepši meseci v Tamaraghtu od septembra do novembra, ko se poletna turistična sezona umiri. Zdaj je velika gneča, med obiskovalci pa so tako tuji kot domači turisti. Sicer pa je glede na to, da gre za srfersko lokacijo, destinacija zanimiva vse leto in jo obiskujejo iz vse Evrope.
Podobno velja tudi za bližnji Agadir, ki je največje obmorsko letovišče v Maroku in s svojim blagim podnebjem obiskovalce prav tako privablja vse leto. Je pa to mlajše mesto, je dejala sogovornica, saj je potres leta 1960 uničil ves stari del, ki je stal na hribu. »Novo mesto so zgradili pod hribom in v Agadirju tako ni medine kot recimo v Marakešu in drugih bolj maroško pristnih mestih. V Agadirju so v zadnjih nekaj letih ob obali zgradili same hotelske komplekse in lokalnost se v turizmu vse bolj izgublja. Domačini se starajo in priseljujejo se mladi, med njimi precej tujih investitorjev,« je o turistifikaciji še povedala Slovenka.
