Petra Grum se je z možem Ianom ter sinovoma Tilnom in Oskarjem preselila v Avstralijo, za katero je dejala, da je imigracijsko sicer odprta, vendar s strogo vizumsko politiko. »Vizume podeljujejo na podlagi izobrazbe, izkušenj in znanj. Glede na poklice, ki jih v državi primanjkuje, je oblikovan točkovni sistem, po katerem si uvrščen v različne kategorije za pridobitev vizuma. Obstaja poseben seznam znanj, ki so zaželena, pri čemer so med poklici, ki so v pomanjkanju, predvsem tisti s področja zdravstva, kjer manjka zelo veliko tako zdravnikov kot medicinskih sester in reševalcev. Prav tako primanjkuje zaposlenih za delo s starimi ljudmi. Med zelo iskanimi poklici so tudi učitelji in delavci v gradbeništvu, saj se v Queenslandu zelo veliko gradi,« je trg dela v luči priseljevanja nekoliko opisala Slovenka, ki je z družino pred selitvijo na drug konec sveta živela v Mariboru.
Petra Grum je prej živela v Avstraliji že osem mesecev, mož pa je po deželi potoval. Izbrala sta jo za prostor novih priložnosti, za avanturo, ki naj bi trajala kakšni dve leti. Tak je bil začrtan okvir. »A potem se počasi ustališ. Našla sva si službo in otroka sta se vklopila v okolje.« Letos poleti bo minilo enajst let, odkar živijo v Queenslandu, že približno štiri leta pa imajo avstralsko državljanstvo. Slovenka sedaj dela v organizaciji za koordiniranje pomoči osebam s fizično invalidnostjo, mentalnimi težavami in starim ljudem, mož pa v Rdečem križu, na oddelku za donacije krvi.
»Ker oba delava v neprofitnem sektorju, imava dodatne davčne olajšave. Okoli 18.000 avstralskih dolarjev (približno 10.500 evrov, op. p.) je bonitete, torej neobdavčenega denarja na leto za življenjske stroške,« je pojasnila Petra Grum. V Avstraliji so sicer nižji davki, vendar »država prepusti posamezniku, da bolj individualno razporeja dohodek in se odloči, koliko, če sploh, bo namenil za dodatno zavarovanje, zasebno šolstvo … Sicer imamo javne šole, ki so večinoma dobre, predvsem osnovne šole, zelo veliko otrok pa hodi v zasebne srednje šole.« Dragi so tudi vrtci. Na dan stane okoli 120 avstralskih dolarjev, kar je okoli 70 evrov, zato ni nič nenavadnega, da otroke vpisujejo tudi zgolj za en ali dva dni na teden. Glede na dohodke država zagotavlja subvencije, kar je v povprečju 50 odstotkov mesečne cene vrtca. Sicer je povprečna letna plača v Queenslandu 106.000 avstralskih dolarjev, ker je dobrih 93.000 evrov.
Vpis v vrtec že po šestih tednih
Kot je dejala Petra Grum, je bilo zanjo ob prihodu v Avstralijo pretresljivo, ko je v vrtcu, kamor sta hodila njena sinova, videla obvestilo, da otroke vpisujejo že s šestimi tedni. »Sama sicer ne poznam nobene družine, ki bi tako majhnega otroka dala v vrtec. A so nekateri starši, ki so v to primorani.«
Avstralska socialna politika je drugačna tudi na področju nadomestil za bolniško. »Na leto ti pripada le 10 dni bolniškega dopusta in v povprečju 20 dni dopusta. Če si pri delodajalcu dalj časa in ne porabiš vseh dni bolniške, se to skozi leta sešteva. Če potrebuješ več, kot imaš možnih dni za bolniško odsotnost, porabiš dopust, in če še to ni dovolj, greš na neplačani dopust. Obstaja možnost, da v sklopu pokojninskega zavarovanja plačuješ zavarovanje dohodka za primer daljše bolniške odsotnosti,« je pojasnila sogovornica. Omenjeno zavarovanje stane v povprečju pet dolarjev na teden, medtem ko nadomestilo v višini 90 odstotkov svoje povprečne plače dobiš šele po 30 dneh bolniške.
Za javno zdravstvo je Petra Grum dejala, da je dostopno, brez pretirano dolgih čakalnih vrst in kakovostno. »Kar zadeva plačljive storitve, so zobozdravniki dokaj poceni, prav tako to velja za korekcijska očala in druge osnovne stvari. Glede na delovanje sistema dodatnih zdravstvenih zavarovanj, ki so na trgu, nujno ne potrebuješ. Nad določeno višino dohodka se lahko odločiš, ali plačaš več davka ali pa tega znižaš s plačilom dodatnega paketa zdravstvenega zavarovanja.«
Umirjeno mesto, ki se spreminja
Čeprav je Brisbane tretje največje avstralsko mesto, je v nasprotju z metropolitanskim Sydneyjem precej bolj umirjeno in manj nasičeno, vendar se v zadnjih letih zelo spreminja. Neprestano se gradi. Nastajajo nove in nove stolpnice ter mostovi, odkar je znano, da bo mesto leta 2032 gostilo olimpijske igre, tudi veliko športne infrastrukture.
Število prebivalcev se je v Brisbanu zaradi notranjih migracij precej povečalo v covidnem obdobju. »Med pandemijo se je v Queensland, kjer smo imeli le nekaj dni strogega zaprtja – v nasprotju z Melbournom, kjer so imeli eno najstrožjih in najdaljših zaprtij na svetu, ki je trajalo 245 dni – veliko ljudi priselilo.« Kar pa je, kot je še dejala Petra Grum, vplivalo na podražitev nepremičnin v Brisbanu. »V Sydneyju so majhno, staro hišo prodali za milijon dolarjev, za kar so si tu lahko kupili božansko, velikansko, bogatunsko hišo. Prav tako so mnogi, med njimi finančniki in IT-jevci, ki so se preselili, z delom na daljavo obdržali službo v Sydneyju.«
Velik del prebivalcev živi v enodružinskih hišah v soseskah na obrobju mesta. Pri tem je dokaj običajno, da je pred hišo bazen. Bazen je na domačem dvorišču v mestu, kjer poletje traja osem mesecev in je sončnih dni okoli 300 na leto, sploh če imaš velik vrt, zelo uporaben.
Druženja na piknikih
Lepi, sončni in topli dnevi vplivajo tudi na način druženja. Zato ne čudi, da je kultura piknikov precej razvita. Ti so ob natrpanih tedenskih urnikih rezervirani za vikende in nemalokrat spremljajo razne izlete na plažo ali kam drugam v naravo ali pa jih priredijo doma. Navada je, da na druženja s piknikom gostje s seboj prinesejo hrano, sicer pa vsaj pijačo. »Najpogosteje prideš s hladilno skrinjo, kjer imaš svojo pijačo, ki jo absolutno tudi deliš. Na tak način si porazdelijo stroške, saj hrana niti ni tako draga, medtem ko pijača je.«
Kot je še povedala Petra Grum, je avstralska družba precej odprta in komunikativna. Mimobežni pogovori, klepeti z neznanci, medtem ko čakaš v vrsti za blagajno, so nekaj najbolj običajnega. »Ljudje so zelo prijazni in ni problem začeti pogovora z nikomer. Na tak način se hitro povežejo, vendar to ostaja precej na površini, globoka prijateljstva, kot smo jih navajeni v Sloveniji, nastanejo težje. Prav tako se družimo predvsem s tujimi družinami, iz Nizozemske, Južne Afrike, Nemčije, Anglije in Indije. Ker tu nimamo prijateljev iz šole in vrtca, vsi občutimo potrebo po spoznavanju in povezovanju. Poleg tega se lažje povežeš s priseljencem, ker greš skozi podobne faze in občutke.«
Odnos do staroselcev
Zadnjih pet let, kot je še povedala Petra Grum, so v Avstraliji velika tema pravice staroselcev. »Veliko je govora o opravičilu za odvzeto zemljo, hvaležnosti in vključevanju. Že nekaj časa veljajo industrijske kvote za zaposlovanje, prav tako imajo določene socialne olajšave. Vsi sestanki se, denimo, začenjajo z opominom, da smo se zbrali na zemlji staroselcev, in ob tem se zahvalimo prejšnjim in sedanjim generacijam. Poleg česar se ves čas tudi poudarja prizadevanja za enotno družbo.« V tem duhu je tudi velika govora o kontroverznem 26. januarju, ki je dan Avstralije – državni praznik, ki zaznamuje začetek britanske kolonizacije leta 1788 in je za staroselce znan kot dan invazije oziroma okupacije. »Za belopolte ljudi je ta dan praznik, toda za staroselce je to krvavi dan. Ko je prva britanska flota prispela na novo celino, je pobila veliko ljudi. Zato se sedaj precej govori o tem, da bi praznik prestavili. Da ne bi praznovali tega krutega dneva, ko se je dogajal velik zločin.«
Zelo drugačen, zanimiv in bogat, kot je še poudarila Petra Grum, je v Avstraliji tudi živalski svet, ki poskrbi za posebne prizore. »Živimo 20 minut iz Brisbana, blizu gozda, in pogosto se zgodi, da ko zjutraj stopiš skozi vrata, na vrtu zagledaš kar dva kenguruja. Ustrašita se in hitro odskačeta. So tudi prizori, ki se jih moraš navaditi, kot je recimo kača nad vrtno mizo. Poleg tega je zelo veliko strupenih živali. Zato moraš biti malo bolj pozoren.«
