Eva Černe Avbelj je pred dvajsetimi leti kot 16-letno dekle z zmago v Bitki talentov stopila pred širšo slovensko javnost. Odtlej je iz nadarjene najstnice zrasla v akademsko sopranistko, nastopala na opernih odrih ter navduševala v glavnih vlogah muzikalov Veronika Deseniška in Moje pesmi, moje sanje. Posebej jo je zaznamovala Veronika, od katere se je letos po desetih letih čustveno poslovila. Dve desetletji kariere bo 5. septembra zaznamovala z velikim koncertom na Studencu ob spremljavi Policijskega orkestra. Pred jubilejem smo se z njo pogovarjali o sanjah, ki jim še vedno verjame, tremi, ki je tudi po vseh teh letih ni povsem zapustila, življenju z možem, violinistom Nejcem Avbljem, ki je spomladi prevzel vodenje Slovenske filharmonije, ter o preprostih trenutkih, zaradi katerih je dom njeno varno pristanišče.
Ko pogledate nazaj na dekle iz Bitke talentov leta 2006, v čem se najbolj razlikujeta takratna in današnja Eva?
Predvsem v izkušnjah. Še vedno močno verjamem v sanje, zdaj pa se tudi v praksi zavedam, koliko dela, discipline in odrekanja je potrebnih, da jih uresničiš. Glasba me je oblikovala ne le kot umetnico, ampak tudi kot človeka. Ostala pa je ista ljubezen do petja, ki me spremlja že od otroštva.
Na jubilejnem koncertu vas bo spremljal Policijski orkester. Kako ste izbirali repertoar za ta večer? Je bilo težko v enem koncertu združiti popevko, muzikal in opero?
Pravzaprav sem želela, da koncert pripoveduje mojo zgodbo. Pela bom vse, kar jaz sem, vse, kar imam rada. Predstavila bom izbor svojih najljubših skladb. Med drugim boste slišali moje najljubše slovenske popevke, spektakularne odlomke iz muzikala Veronika Deseniška in celo magični Avsenikov duet Lepe ste ve, Karavanke, obiskal pa nas bo tudi pravi Fantom iz opere. Prehajanje med vsemi čudovitimi zvrstmi je zame nekaj najbolj naravnega na svetu in zelo se veselim, da bodo skladbe zazvenele ob mogočnem zvoku Policijskega orkestra ter z mojimi izbranimi glasbenimi gosti na odru, ki mi toliko pomeni.
Se vam zdi, da slovensko občinstvo danes lažje sprejema izvajalce, ki se sprehajajo med opero, muzikalom in popevko, kot jih je pred dvajsetimi leti?
Ljudje skozi glas in interpretacijo začutijo iskrenost. Če v sebi nosiš zaklad emocij, ki jih znaš predati občinstvu, se zgodi pretok energije, ki je tako poseben, da se ga ne da opisati, ampak ga je treba doživeti. Vsaka zvrst pa lahko ponudi nekaj edinstvenega.
Pravite, da vas je vsaka glasbena zvrst naučila nekaj novega. Katera življenjska lekcija pa vas je najbolj zaznamovala?
Da ostaneš ne glede na vse zvest samemu sebi. Vedno, ko poslušam svojo žensko intuicijo, se odločim prav.
Kaj vas danes pri vašem poklicu še vedno najbolj navdušuje in česa se tudi po vseh teh letih niste povsem navadili?
Najbolj me navduši trenutek, ko glasba poveže ljudi. To je nekaj, kar me vedno znova gane. Posvetiti pa se moram še malo ohranjanju ravnovesja življenjskega tempa.
Julija letos ste se po desetih letih čustveno poslovili od naslovne vloge v muzikalu Veronika Deseniška. Kako težko je bilo zapreti to poglavje in kaj vam je Veronika dala kot igralki in kot ženski?
To slovo je bilo zelo čustveno. Deset let z isto vlogo pomeni, da postane del tebe. Veronika me je naučila poguma, vztrajnosti in notranje moči. Kot igralka sem z njo rasla, kot ženska pa sem še bolj razumela, kako pomembno je slediti srcu, tudi kadar pot ni lahka, ampak je edina prava.
Na odru delujete zelo mirno in zbrano. Vas trema po vseh teh letih še obišče ali ste se z njo preprosto naučili živeti?
Trema je še vedno prisotna in mislim, da je to dobro. Pomeni, da ti nastop pred publiko pomeni ogromno. Danes jo znam sprejeti kot zaveznico, ki me pripravi, da sem še bolj osredotočena.
Vaš mož Nejc Avbelj je spomladi prevzel vodenje Slovenske filharmonije. Kako je videti dom dveh glasbenikov? Je glasba prisotna tudi za domačo mizo ali si znata zavestno vzeti čas za tišino?
Glasba je del najinega življenja in skoraj ne mine dan, da se je ne bi dotaknila. Vseeno pa znava poskrbeti tudi za trenutke, ko sva samo Eva in Nejc in ko glasbene teme zamenjajo povsem vsakdanje stvari.
Kako v tako dinamičnem tempu najdeta čas za preproste, mirne nedeljske trenutke?
Takšne trenutke si je treba preprosto vzeti. Skupni zajtrk, sprehod ali kosilo z najbližjimi so stvari, ki naju najbolj napolnijo.
Dom pogosto opisujete kot svoje varno pristanišče. Kaj naredi navaden dan zares lep?
Občutek, da smo skupaj, da se lahko nasmejimo in da si vzamemo čas drug za drugega. Ni treba, da se zgodi kaj velikega. Prav drobni vsakdanji trenutki so največji zaklad.
Katera lastnost vas pri ljudeh najbolj pritegne in katera vas najhitreje razočara?
Najbolj cenim iskrenost, srčnost in spoštovanje. Razočara pa me neiskrenost.
Ste človek, ki si postavlja visoke cilje, ali raje pustite, da vas življenje preseneča?
Rada imam cilje, ker mi dajejo smer, hkrati pa sem se skozi leta naučila sprejemati tudi nepričakovane poti. Včasih ti življenje ponudi priložnosti, ki i jih sam nikoli ne bi načrtoval.
Kakšne izzive si postavljate za naslednjih dvajset let? Vas bolj privlači nova operna vloga, avtorski projekt ali morda nekaj povsem tretjega?
Predvsem si želim ostati zvesta glasbi in občinstvu. Seveda me navdušujejo nove operne vloge, vloge v muzikalih, zanimajo me tudi avtorski projekti, ki povezujejo različne glasbene svetove. Največja želja pa je, da bi lahko tudi čez dvajset let z enakim veseljem stopila na oder in s petjem nagovorila ljudi. Trenutno pa me takoj po koncertu ob 20-letnici v septembru čaka izvedba vloge Ninon v operi Gorenjski slavček v SNG Opera in balet Ljubljana.
