Predstavljajte si nogomet brez predložkov v kazenski prostor, brez visokih žog pri podajah iz kota, brez skakanja, ko je žoga v zraku … Da, uganili ste – igro, pri kateri igranje z glavo ni dovoljeno in velja za enako kršenje pravil, kot bi igrali z roko. Ne, to ni nogomet iz alternativne prihodnosti, ampak nova realnost v italijanskem klubu Como. Ta bo v prihajajoči sezoni prvič v zgodovini igral v ligi prvakov, pred kratkim pa je sprejel revolucionarne ukrepe za zaščito svojih najmlajših upov. Prav takšne, kot smo jih našteli in ki imajo skupni imenovalec – prepoved igranja z glavo.
Odločitev kluba, pri kateri ima pomembno vlogo nekdanji francoski reprezentant Raphael Varane, je najnovejši in eden najbolj radikalnih odzivov na vse glasnejše znanstvene dokaze, ki povezujejo ponavljajoče se udarce z glavo s tveganjem za demenco in druge nevrodegenerativne bolezni v poznejših letih. Varane, ki je v karieri večkrat utrpel pretresov možganov, je osebno spoznal, kako krhko je zdravje možganov poklicnega nogometaša. Zato so se v Comu odločili za ukrep, ki mu po strogosti ni primerjave. Vsaj ne v Evropi.
V ZDA ukrep uvedli že pred časom
Razprave o omejevanju udarcev z glavo v nogometu so sicer prisotne že vrsto let, pri Comu pa so se letos poleti odločili, da ne bodo več čakali na kakšna splošna uradna pravila, temveč so zadevo vzeli v svoje roke. Pravila, ki veljajo za njihove mlajše kategorije, so namreč jasna in nepopustljiva. V kategoriji do deset let je igranje z glavo prepovedano na vseh treningih in tekmah, iz avta se žogo pošlje z nogo, vsi udarci iz kota pa se morajo izvesti po tleh. Pri enajstletnikih prepoved igre z glavo še vedno velja, z dodatkom, da se tehnika udarca z glavo z lažjo žogo začne uvajati proti koncu sezone, pa še to v zelo omejenem obsegu. Dvanajstletniki smejo trenirati udarce z glavo enkrat na mesec mesec, z zgolj petimi udarci na igralca, medtem ko je pri trinajstletnikih na treningih dovoljen največ en trening na teden, prav tako s petimi udarci, na tekmah pa je igranje z glavo še vedno prepovedano. Seveda pa pravila veljajo izključno za mlade nogometaše, klub namreč ne more spreminjati uradnih pravil nogometnih tekmovanj, tako da bodo na tak način igrali le igralci Coma. Pri čemer cilj te reforme ni le zmanjšati tveganje za poškodbe v razvojni dobi, temveč tudi spodbuditi mlade igralce k tehnično bolj dovršeni igri z nogami in boljšemu pregledu nad igro.
Če je Como s temi ukrepi prvi v Evropi, pa kot omenjeno še zdaleč ni prvi na svetu, ki je posegel po tako, vsaj na prvi pogled, radikalnih ukrepih. Že leta 2015 je ameriška nogometna zveza po tožbi staršev sprejela priporočilo, da igralci, stari deset let in mlajši, ne smejo igrati z glavo na tekmah in treningih, za igralce od enajstega do trinajstega leta pa je praksa omejena na največ pol ure na teden in od petnajst do dvajset udarcev na igralca. Šlo je za revolucionaren korak, ki je bil za nameček v primerjavi z zdajšnjo odločitvijo Coma splošen in je veljal za vse. V ZDA se prepoved uveljavlja tako, da sodnik dosodi posredni prosti strel za nasprotno ekipo, kadar igralec v mlajših kategorijah namerno udari žogo z glavo. Raziskave o učinkovitosti ameriške prepovedi so sicer nekoliko deljene. Ena izmed študij iz leta 2025 je tako pokazala, da prepoved ni bistveno zmanjšala števila obiskov urgence zaradi pretresov možganov pri mladih nogometaših. Druge študije iz istega leta pa poročajo o kar 25-odstotnem zmanjšanju relativnega tveganja za pretres možganov po uvedbi ukrepov. Razlike so verjetno posledica različnih metodologij in upoštevanja dejstva, da do številnih pretresov pride zaradi trkov med igralci in ne zaradi udarcev žoge z glavo.
Pogostejša demenca
Dandanašnji koraki so sicer plod vse bolj skrb zbujajočih znanstvenih spoznanj. Ključni trenutek je bila študija Univerze v Glasgowu pod vodstvom profesorja Willieja Stewarta, ki je razkrila, da so nekdanji profesionalni nogometaši kar 3,5-krat bolj izpostavljeni smrti zaradi nevrodegenerativnih bolezni kot splošna populacija, ob tem pa je pri njih tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni petkrat večje. Profesor Stewart je ob tem poudaril, da so bili nogometaši v povprečju celo bolj zdravi od splošne populacije.
»So na splošno zdravi moški z zdravim življenjskim slogom. Njihov krvni tlak je optimalen, telesna teža je primerna, ne kadijo, ne pijejo, a se pri njih vseeno razvije demenca,« je pojasnil Stewart, ki je bil s tem najbolj zaslužen, da so ovrgli sume, da bi bili za visoko stopnjo demence krivi drugi dejavniki tveganja, in potrdili povezavo s ponavljajočimi se udarci z glavo.
Kasnejše raziskave so šle še dlje in odkrile, da tveganje ni enako za vse. Švedska študija, objavljena v reviji The Lancet Public Health, je pokazala, da so nogometaši v švedski prvi ligi v povprečju 1,5-krat bolj izpostavljeni tveganju za demenco, a še bolj zgovoren je bil podatek, da so bili igralci v polju izpostavljeni večjemu tveganju kot vratarji, ki žogo z glavo udarjajo izjemno redko. To je bil močan posredni dokaz, da je ključni krivec prav igra z glavo. Še več, branilci so bili v primerjavi z vratarji izpostavljeni kar 3,16-krat večjemu tveganju za kognitivne okvare.
Podobne rezultate je dala tudi raziskava Ameriškega nacionalnega inštituta za zdravje, ki je pokazala, da ponavljajoči se udarci brez pretresa možganov, imenovani subkonkuzivni udarci, povzročajo trajne spremembe v možganih, vključno z izgubo živčnih celic v določenih predelih. To pomeni, da na stotine na videz neškodljivih udarcev z glavo skozi celotno kariero počasi in vztrajno uničuje možgane. Težavo pa so prepoznali tudi v Angliji, kjer je nogometna zveza ustanovila poseben sklad za pomoč nekdanjim igralcem in njihovim družinam, družine pokojnih nogometašev, kot je Nobby Stiles, čigar obdukcija po smrti leta 2020 je pokazala hude poškodbe možganov, pa so sprožile tudi tožbe. In ko že omenjamo angleško reprezentanco iz leta 1966 – pri kar sedmih umrlih omenjene zlate generacije so diagnosticirali demenco, tudi pri legendarnem siru Bobbyju Charltonu.
