Pogovor s sveže upokojeno novinarko Mojco Dumančič je tekel o zaupanju, malem človeku, televiziji, novinarstvu, Primorski in kamnu, ki so ji ga vile sojenice ob rojstvu položile v malho. Ne brez razloga! Premetavala jo je burja, med neposrednimi javljanji ji je odnašalo dežnike in šale, premetavale so jo težke zgodbe azbestnih bolnikov in ljudi, ki so jim v Posočju plazovi in potresi odnašali korenine. Obtežiti se je morala pred silami kapitala, ki so jo želele spodnesti. V Soški dolini obstaja most, čez katerega dolgo ni smela, obstajala so vrata, na katera je trkala zaman, in obstajali so lokalni možje, ki z njo niso hoteli govoriti. A obstajalo je in še vedno obstaja veliko ljudi, ki so ji zaupali in verjeli, da lahko s svojim poročanjem zmanjša krivice.
Mojca Dumančič se je aprila – natanko na svoj rojstni dan – po 46 letih dela na RTV Slovenija uradno upokojila. Pa se novinar, ki je toliko časa vpet v delo in lokalno okolje, sploh lahko upokoji? Obrtniško da, kot Mojca Dumančič, ikona severnoprimorskega dopisnega novinarstva, nikoli. »Telefoni še kar zvonijo in kamor koli pridem, me ljudje še vedno ogovorijo. Večina jih je sicer zasledila, da se je moja poklicna pot končala, a bi še vedno radi z mano delili kakšno zgodbo. Še vedno se mi dogaja, da pridem nekam ravno v trenutku, ko se kaj zgodi. Novinarska intuicija me torej še ni povsem zapustila. Ne bom sicer več poročala, bom pa še vedno poslušala, spraševala, poskušala pomagati,« strne, da njena duša ostaja novinarska. In morda je čas, da postane tudi nekoliko literarna. V vseh letih se je nabralo nekaj zgodb, ki jih kot novinarka ni mogla povedati, si pa želi, da bi vseeno ugledale luč sveta. »Zakaj? Zato, ker je treba brez imen in priimkov, a s toliko pretresljivejšo vsebino povedati, kaj se dogaja v našem okolju in za zidovi naših domov! To niso zgodbe politike in ne gospodarstva, ampak osebne zgodbe ljudi, ki so mi zaupali, a se niso želeli izpostavljati. So zgodbe o zlorabah, revščini, izkoriščanju …« podčrta, da se nikoli ne bo nehala boriti za prav in resnico.
Na test v Kožbano
Med pogovorom o njenih novinarskih začetkih se spomni svojega očeta. Ko mu je doma povedala za namig šolske psihologinje, da je rojena za novinarski poklic, mu je vzelo sapo. »Mislil je, da bom šla študirat ekonomijo ali medicino. V novinarstvu je videl kup težav, delo ob vikendih, nekaj, kar ni za žensko, pa da novinarji umirajo zgodaj, da nikoli ne bom imela družine … Saj na koncu se je omehčal, ampak še prej me je poslal na test. Dogovoril se je z legendarnim novinarjem in urednikom Brankom Podobnikom, da me vzame na preizkušnjo,« se vrne v gimnazijska leta. Svoj prvi novinarski prispevek je tako še kot dijakinja napisala za Primorske novice. Poslali so jo v Kožbano v Goriška brda, kjer so mladinske delovne brigade gradile vodovod. Prepričala je urednika in očeta ter že naslednje leto kot študentka prvega letnika novinarstva začela sodelovati z RTV Slovenija. Kaj je sledilo, bolj ali manj veste …
No, vsi morda vseeno ne veste, da bi Mojca ljubo Primorsko, ki jo pozna do slehernega dvorišča, nekoč skoraj zamenjala za Beograd. V nekem obdobju je veliko sodelovala s Tednikom in po letu 1981, ko so se na Kosovu začeli nemiri, pridobila zaupanje urednika Darka Marina. Poslal jo je v Prištino, v vrelišče dogajanja. »Dlje časa sem nato pokrivala te nemire, in ko je Vlado Krejač zapuščal mesto dopisnika v Beogradu, sem bila za njegovo naslednico izbrana jaz, hodila sem že na uvajanje. Manjkal je samo še podpis, ko sem izvedela, da sem noseča. Življenje se je nato obrnilo drugače in moj sin je najbolj zaslužen za to, da sem dokončno ostala na Primorskem.« Kako bi se dogodki odvili sicer? Kdo ve!
Skozi stranska vrata
Mojca je sinonim za terenskega človeka. Na njenem območju skoraj ni luknje, kamor ne bi stopila, in človeka, ki ga ne bi vsaj posredno poznala. Bila je glas ljudi te regije. Njene zgodbe, ki bi včasih potrebovale celovečerni film, je spravljala v minuto in pol dolge prispevke in znala vanje prenesti grozo ali veselje – tisto, kar je videla v sogovornikovih očeh. Do ljudi je vedno čutila največjo odgovornost. »Te ljudi moraš najprej resnično spoštovati in biti odprt zanje. Le tako si lahko pridobiš njihovo zaupanje, ki pa ga potem ne smeš nikoli in nikdar zlorabiti. To je nekaj najhujšega, kar lahko novinar naredi. Če tega ne bi razumela, bi lahko po treh letih samo še odšla, tako pa se je tukaj nabralo kar nekaj desetletij in to si štejem za enega največjih uspehov medsebojnega zaupanja,« pristavi. Zaupali so ji celo tako zelo, da so jo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je pripravljala prvi dosje o azbestu v Anhovem, delavci ponoči na skrivaj spravili skozi zadnja vrata, da sta lahko s snemalcem posnela, kaj se zares dogaja v tovarni in kako (ne)zaščiteni so delavci. Poleg vseh naravnih nesreč, ki jih je spremljala v Posočju – od plazu in žrtev pod Mangartom do potresov – jo bodo prav obrazi žrtev azbesta spremljali do konca. »Ko smo snemali njihove zgodbe, sem domov neštetokrat prihajala objokana. Komaj so še govorili, hropli so, a so si tako želeli povedati, kaj se jim je zgodilo. Zato, da bi se kaj spremenilo, in upam, da smo takrat tudi mi kaj prispevali k zakonu, ki je prepovedal uporabo azbesta.«
Kamen za pravo smer
Ko je dala besedo navadnemu človeku ali zgaranemu delavcu in s tem dregnila v žrelo kapitala, so se pogosto začeli vrstiti pritiski. Takrat ji je pomagal tisti kamen, ki so ji ga vile sojenice položile v malho. »To je bil kamen, ki je držal smer resnici, dostojanstvu, novinarski objektivnosti in me paradoksalno ohranil na površju. Zdi se mi, da je lokalni dopisnik na veliko večji preizkušnji kot kateri koli novinar v centralni redakciji medija,« ugotavlja in prizna, da jo je včasih, ko je videla, da se nič ne spremeni in da leta poroča o istih problemih, prijela sveta jeza. »A že v naslednjem hipu sem se zavedela, da ne smemo utihniti. Če bi, potem ti naši ljudje res ne bi imeli več nobenega glasu. Večkrat so se obrnili name, ko so jih že vse institucije pustile na cedilu. Naj bi jih potem še jaz? Na napake je treba znova in znova opozarjati ne zaradi linča, ampak zato, da se ne bi ponovile,« je jasna.
Zanimalo nas je, kaj bi lahko po tem, ko jo je desetletja secirala do obisti, rekla o svoji Primorski. »Še vedno je vilinska!« se posmeje. »Če bi bila bog in bi lahko delila zemljo, bi Primorsko dala tistim, ki jih imam najraje. Pokrajina, reke, od tršatih ljudi po hribih do naših Bricev in Kraševcev, ki se ne bodo izgubili … Tu najdeš vse od trdote do miline in od opojnosti do groze,« se razgovori. Tu se je vedno dobro ujela tudi s svojimi snemalci in z drugimi »konkurenčnimi« novinarskimi kolegi. Ko so jo sredi noči iz centra za obveščanje poklicali, da se je v Logu pod Mangartom sprožil plaz in pod seboj pokopal ljudi, je najprej obvestila njih in šele potem tudi sama odšla na teren. Ker je morala tako pogosto poročati o nesrečah, so jo kolegi nekoč okronali za dekle za katastrofe, zaradi njenega hitrega govorjenja pa jo je novinarski kolega prekrstil v prvo brzostrelko Primorske.
Po Mojčini upokojitvi Goriška nima več prve brzostrelke in to prekaljeno Mojco precej boli. Nove Mojce (še) ni, njeno mesto ostaja prazno. »Če bo tako tudi ostalo, bo to pokop dopisništev in res sem razočarana, da nacionalna televizija ne razume svojega pomena. Mislite, da ljudje spremljajo zgodbe iz parlamenta? Ne, zanima jih, kaj se je zgodilo ljudem na terenu,« podčrta. Tako tudi njen vilinski kamen, ki bi ga z največjim veseljem skupaj z vsemi drugimi pomembnimi napotki poklonila svojemu nasledniku, ostaja v njeni malhi. In jo sedaj na koncu prvič v življenju tišči nekoliko navzdol.
