V Italiji je v 17. stoletju med ljudmi krožila legenda o skoraj popolnem strupu – brez okusa, vonja in barve, ki ga zdravniki niso znali odkriti. Imenoval se je aqua tofana, po domnevni ustvarjalki Giulii Tofana, ženski, ki naj bi skupaj z mrežo pomočnic prodajala smrtonosni napoj ženam, ujetim v nesrečnem zakonu.
Po ljudskem izročilu je strup povzročil smrt več sto mož. Skrit je bil v stekleničkah parfumov ali lončkih za kozmetiko, zato ni vzbujal suma. Vendar sodobne zgodovinske raziskave kažejo, da je resnična zgodba precej bolj zapletena, poroča National Geographic.
Zgodovinarka Simona Feci je namreč v rimskih arhivih odkrila, da slavna Giulia Tofana v resnici ni nosila tega priimka. Njeno pravo ime je bilo Giulia Mangiardi, umrla pa je leta 1651 naravne smrti. V sodnih zapisih sploh ni med obsojenkami zaradi zastrupljanja. Ime Tofana se je verjetno ohranilo zaradi starejše zastrupljevalke Thofanie d'Adamo, s katero pa Mangiardijeva najverjetneje ni bila v sorodu.
Zastrupljale svoje može
Mangiardijeva je bila predvsem zdravilka, vedeževalka in posrednica pri sklepanju zakonov. Prodajala je doma izdelano kozmetiko, ljubezenske napoje in zdravila ter pomagala pri urejanju premoženjskih poslov. Po mnenju zgodovinarjev je sicer poznala recept za aqua tofano in ga občasno prodajala, vendar je bil to le majhen del njenega dela.
Po njeni smrti je dejavnost nadaljevala pastorka Gironima Spana, ki je skupaj z več sodelavkami organizirala mrežo za izdelavo in prodajo strupa. Arzen so pridobivali s pomočjo duhovnika, napoj pa so prek zaupanja vrednih posrednic prodajali ženskam po Rimu.
Večina njihovih strank ni bila poklicnih zločink, temveč običajne žene obrtnikov in trgovcev. Mnoge so bile poročene že kot najstnice z veliko starejšimi možmi, nekatere so trpele zaradi nasilja ali pa niso imele nobene možnosti za ločitev. V tedanji patriarhalni družbi je bil razhod skoraj nemogoč, zato je za nekatere strup predstavljal skrajni izhod iz brezizhodnega položaja.
Razkrili zastrupljevalsko mrežo
Natančna sestava aqua tofane ni znana, vendar zgodovinarji menijo, da je temeljila predvsem na arzenu. Strankam so svetovali, naj ga dodajajo hrani ali vinu po kapljicah več dni ali tednov, da bi smrt delovala kot posledica bolezni. Žrtve so kazale simptome, kot so bolečine v trebuhu, bruhanje, vročina in huda žeja.
Leta 1659 so oblasti razkrile pravo zastrupljevalsko mrežo. Po aretacijah, zaslišanjih in mučenju so bile Gironima Spana ter štiri sodelavke obsojene in javno obešene na rimskem trgu Campo de' Fiori. Trditve, da je zaradi aqua tofane umrlo več sto ljudi, zgodovinarji danes ocenjujejo kot pretirane.
Več kot 350 let pozneje legenda še vedno živi. Giulia Tofana se pojavlja v romanih, spletnih zgodbah in celo internetnih memih, pogosto kot simbol ženskega upora proti nasilnim zakoncem. Toda zgodovinski viri kažejo drugačno sliko – ne zgodbe o junaški maščevalki ali serijski morilki, temveč zgodbo o ženskah, ujetih v družbo brez pravic in možnosti izbire, kjer so nekatere v obupu posegle po smrtonosni rešitvi.
