Na televizije v regiji in platformo youtube je prišla dokumentarna serija Titova Jugoslavija hrvaškega zgodovinarja in univerzitetnega profesorja Hrvoja Klasića, ki v šestih epizodah obravnava nastanek, razvoj in konec Jugoslavije. Serija zajema obdobje od konca druge svetovne vojne do poznih 80. let prejšnjega stoletja, pri čemer je Klasić v pogovoru za Nedeljski dnevnik poudaril, da ne gre za zgodbo o Titu, temveč o državi, ki jo je Tito ustvaril.
Slovenija se, kot pravi, v seriji omenja skozi vse epizode. Svoje poglede na našo nekdanjo skupno državo so z avtorjem delili tudi slovenski zgodovinarji, kot zanimivost pa Klasić izpostavlja tudi ugotovitev, da je Wall Street Journal v 80. letih Slovenijo označil za najbogatejšo komunistično regijo na svetu. Ali kot pravi Klasić: »To, kar je danes Kitajska, je bila takrat Slovenija, ki je bila po razvitosti primerljiva z Novo Zelandijo.«
Ko Tito spregovori angleško
»Že v prvem stavku prve epizode povem, da to ne bo serija o Titu, temveč o državi, ki jo je Tito ustvaril in gradil,« poudarja Klasić, ki se strinja, da je bilo o Titu posneto že precej, vendar pa serije, ki bi v več delih obravnavala obdobje socialistične Jugoslavije, ni bilo veliko.
Starejši, kot meni, vedo precej, veliko ljudi, mlajših od 50 let, ki so odraščali v 90. letih, pa ne pozna niti osnovnih značilnosti delovanja Jugoslavije. Serija po njegovih besedah sicer ni leksikon Jugoslavije in ni enciklopedija vseh pomembnih dogodkov, a pove veliko o delovanju države, »ko temu dodate še zelo bogat in pogosto redek arhivski material, do katerega smo prišli, pa je rezultat res poseben«.
Kot eno zanimivejših stvari izpostavlja intervju v drugi epizodi, ki ga po njegovih ocenah 99 odstotkov ljudi še ni videlo. »Gre za prvi intervju, ki ga je Tito leta 1952 dal zahodnim medijem. Poskuša govoriti angleško, vendar mu ne gre najbolje, zato se zapleta, kar izpade zelo simpatično,« je pojasnil in poudaril, da v seriji sodeluje 40 zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, politologov in rock kritikov, ki predstavljajo tudi nekatere nove poglede.
Ni vse črno-belo
Ko Klasića povprašamo, kaj bi serija lahko ponudila mladim in kaj starejšim generacijam, odgovori, da je težava pri Jugoslaviji ta, »da se ji nikoli nismo znali približati zrelo, brez strasti in brez črno-belega pogleda. Ali si z nami ali proti nam. Zaradi tega mlade pogosto odbija razmišljanje o tej temi. Mislim, da bodo mladi ob ogledu serije razumeli kompleksnost te države. Zelo dobra je v tem pogledu tretja epizoda, v kateri več zgodovinarjev poudari, da se je tisto, kar je Zahodna Evropa doživljala celo stoletje, v Jugoslaviji zgodilo v eni sami generaciji. Ljudje so iz hiš brez elektrike prišli do izjemnega dviga življenjskega standarda, dostopa do šolstva in zdravstva.«
Kot je še dodal, bi mladi lahko spoznali tudi, da lahko družba deluje tudi drugače. »Danes živijo v precej etnično homogenih družbah in pogosto na drugačnost gledajo kot na grožnjo. V Jugoslaviji pa je bila raznolikost resnično bogastvo,« meni in dodaja: »Danes Hrvati, Slovenci in Srbi živimo v svojih državah in vsakogar, ki pride od zunaj, pogosto dojemamo kot nekoga, ki nam ne pripada. Prav ta raznolikost je lahko sporočilo mladim, saj lahko spodbuja izjemne dosežke v kulturi, umetnosti, športu in celo zunanji politiki.«
