Ženske, ki potujejo same, niso redkost, kot so bile denimo v času Alme Karlin pred 100 leti. Res pa je, pristavi Andreja Počkaj, da imajo mnoge danes še vedno zadržke, čeprav bi si to želele. »Imajo družine ali partnerja in jih to zadržuje, včasih celo občutijo krivdo,« opaža sogovornica. »Ljudem bi rada povedala, da ni težko iti, ovire so predvsem v naših glavah. Moraš pa biti psihološko pripravljen,« poudarja. Solo potovanje namreč pomeni, da se ves čas ukvarjaš sam s sabo, spoznavaš samega sebe daleč od domačega okolja. »Lahko si sam sebi največji prijatelj ali največji sovražnik. Ko kaj zafrkneš, ni nikogar, da bi nanj prevalil krivdo. Tudi lepe stvari, ki se ti zgodijo, so samo zate. Če tega ne znaš ceniti, je škoda, da greš, ker boš sabotiral samega sebe,« pravi. In nasvet za začetnice? »Začeti je treba postopno, poskusi najprej sama na kavo, kosilo, krajši izlet, morda na Dunaj ali v Budimpešto,« svetuje popotnica.
Tudi računalnik v prtljagi
Andreja Počkaj v življenju počne še veliko drugega: že vrsto let dela v oglaševanju, po karieri v oglaševalskih agencijah in podjetjih se je odločila za samostojno podjetniško pot in se ukvarja z digitalnim marketingom za stranke. Kot samozaposlena lažje kroji prosti čas, ki ga namenja potovanjem, je pa zato računalnik skoraj vedno v prtljagi, saj ga je treba kdaj odpreti tudi v najbolj oddaljenih kotičkih sveta.
Prihaja z Ostrožnega Brda v Brkinih, od srednje šole živi v Ljubljani. Potovanja so jo zanimala že v otroštvu, kljub temu da z družino niso šli dlje kot do Trsta ali na morje v Kvarner. »Na televiziji sem požirala potopisne serije. Zemljepis je bil moj najljubši predmet in atlas sveta je še vedno moja najljubša knjiga,« se spominja. S potovanji se je začela spogledovati med študijem. »Zgodilo se je, da sopotnica ni mogla z mano, in sem si rekla: grem pa sama – z letalom v Köbenhavn na Dansko. A ko je šlo zares, ko me je sestra peljala v Zagreb na letališče, me je grabila panika. Pa sem vseeno šla. No, že prvič so mi izgubili prtljago in sem skoraj zamudila let za domov,« se spominja prvega samostojnega potovanja. Od takrat se je nabralo že 72 držav in ogromno izkušenj.
Afrika ima posebno mesto
Kdaj si je nazadnje na solo potovanju rekla: Andreja, ti si frajerka, da ti je to uspelo? Vprašanje je ne preseneti, a mora za trenutek pomisliti, kaj izbrati. »Nazadnje morda v Gvatemali, ko sem se komaj privlekla na skoraj 4000 metrov visok vulkan Acatenango. Še prej pa v Ugandi, ko sem šla gledat gorile, za kar je treba odšteti res veliko denarja, in se zaveš, da si med redkimi srečneži. Že to, da sem se sama klatila po Ugandi, je bil zame dosežek. Tam je bil res kulturni šok. V glavnem mestu Kampala so mi še domačini govorili, naj ne hodim sama okoli, niti enega belca ni bilo na ulicah, vsi pa so me gledali in pozdravljali,« opisuje. Afrika je zanjo posebna zgodba. »Tudi žalost ali jeza je kdaj razlog, da človek kupi letalsko karto. V Ugando sem šla kmalu po očetovi smrti in koncu partnerske zveze, ko nisem znala drugače uravnavati žalosti. Uganda, tako drugačna in daleč, je lahko prekrila tisto žalost in razočaranje. Tudi zato se tam nisem bala, kaj hudega pa se mi lahko še zgodi,« razkrije.
Pravi, da je na potovanjih nikoli ni strah. »Zaupam svojemu notranjemu glasu in z izkušnjami hitro presodim, komu velja zaupati in komu ne,« poudarja. Še največjo zadrego na prvih samostojnih potovanjih ji je predstavljalo, da bi sama sedla v kakšno boljšo restavracijo. »Drugi gostje se pogovarjajo in skupaj izbirajo po meniju, ti pa sam in se ti zdi, da te vsi gledajo. Dolgo sem potrebovala, da sem to premagala, raje sem pojedla kar kakšen sendvič. Zdaj pa niti ne pomislim več na takšno zadrego. Z občudovanjem gledam druge ženske, ki so prav tako same v restavraciji s kozarcem vina,« pripoveduje.
Dubaj: na evakuacijski let ali naprej?
Mama na Ostrožnem Brdu se je njenih potovanj zdaj že navadila. »Se ji pa moram vsak dan javiti po videoklicu,« poudarja popotnica. Tudi ko sta jo konec februarja v Dubaju na postanku pred poletom na Daljni vzhod dosegla napad ZDA in Izraela na Iran ter zaostritev v vseh zalivskih državah, je mama že vedela, da se hči ne bo vrnila domov z vladnim evakuacijskim letom. »To je bilo pet najbolj čudnih dni v življenju, kot v filmu. Hotelski gostje smo z ležalnikov pri bazenu opazovali dejavnost protizračne obrambe na nebu, hodili po precej izpraznjenih ulicah in nakupovalnih centrih Dubaja in čakali na nadaljevanje poti,« se spominja. Po petih dneh negotovosti so ji pri letalski družbi končno ponudili zadnji sedež na letu za Singapur, ki je bil še na voljo. »In to v poslovnem razredu, a se tega sploh nisem zavedala, dokler nisem sedla v letalo. Šele takrat se je ves adrenalin sprostil in so me oblile solze,« pove. Čez nekaj ur je že letela iz Singapurja naprej v Kambodžo gledat templje Angkor Wat, od tam pa odpotovala v Laos in še na Japonsko.
Iz popotniških izkušenj bi lahko nastal zajeten priročnik za solo potovanja. O tem Andreja Počkaj ne razmišlja, poigrava pa se z idejo, da bi svoje osebne zgodbe in doživljanja na potovanjih kdaj popisala v knjigi. Popotnike je nehvaležno spraševati o najljubših državah, a vendarle. Rada ima toplo podnebje, a v vrhu držav, ki so jo prevzele, je Islandija s svojo neverjetno naravo. Na Japonskem so jo navdušili urejenost, kolektivni duh in ponos. Večna ljubezen pa je Italija. »Tam vedno kaj novega odkriješ, vedno se kaj dogaja, hrana je odlična in preprosto ne moreš, da Italijanov ne bi imel rad.«
Rada ima tudi domače Brkine, a tam bi ji hitro postalo dolgčas, pravi. »Jaz potrebujem adrenalin. Rada živim v Ljubljani, kjer lahko vsak dan izberem kakšen kulturni dogodek, vse je dostopno, samo sedem na kolo,« pravi. Z vprašanji, kaj je dom, se ne ukvarja. »Moj dom je svet. Ljudje nismo drevesa, da bi poganjali korenine,« pripomni. O dilemah sodobnega turizma pa veliko razmišlja. »Saj ga tudi sama ustvarjam. Zelo podpiram, da ljudje vidijo svet in si širijo obzorja. Prihajam iz majhnega kraja, Slovenija je majhna, vem, kako lahko je ostati ozkogleden. S takšnimi ljudmi je lažje manipulirati. Ko pa po drugi strani po svetu gledam te gneče na najbolj turističnih točkah … Mnogi niti ne vedo, kje se fotografirajo. Instagram je lahko zelo toksičen, vsi na iste točke, vsi v iste gostilne,« našteva. Priznava, da nima rešitve. »Podpiram dnevno omejevanje števila obiskovalcev ali zaračunavanje vstopnine. Tega bi se morali navaditi. A predrago vendarle ne sme biti, ker si to potem lahko privoščijo samo najbogatejši, ki tega doživetja niti ne cenijo. To je začaran krog.« Ko to berete, je Andreja ravno skočila z avtomobilom do Monaka, svoje 73. države, jeseni pa ima v načrtu novo daljše potovanje. Želi si, da bi jih lahko zbrala po vseh 197 državah sveta, sama ali v prijetni družbi.
