Skozi Hajdino, le streljal od Skorbe, ene od značilnih vasi na Ptujskem, ki so zrasle ob cestah, da puščajo ravnim prostranstvom prostor za njive in polja, poteka prekmursko-štajerska veja Jakobove poti. Tu živi 84-letni Jakob Kokol, aktivni planinec, ki je njen soustvarjalec in tudi skrbnik odseka med Ormožem in Ptujsko Goro. »To pomeni, da moram ta del urejati, čistiti in markirati,« odvrne vidno čil in zadovoljen možak, ki je v zadnjih 14 letih kar osemkrat prehodil različne Jakobove poti po Španiji in Portugalski, pa tudi slovensko, čeravno slednjo po delih. Toda Jakob ne hodi le po Jakobovih poteh, stal je na najvišjih vrhovih Evrope, avgusta se odpravlja še na Musalo, najvišji vrh Bolgarije, visok 2925 metrov. Po dolgem in počez je prehodil Slovenijo in je ne glede na svoja leta aktiven prav vsak dan, če ne športno, pa kaj postori okoli doma ali v vinogradu, ki ga ima v domačih Halozah.
Vsak torek se odpravi z drugimi upokojenci na okoli 50 kilometrov dolgo kolesarsko turo. Z navadnim kolesom, kakopak. »Dokler bom lahko, bom vozil navadno kolo in ne električnega. Če se že moram kam peljati na pogon, se raje z avtomobilom,« se hudomušno nasmeje in nadaljuje, »trudim se, da čim več stvari naredim na roke, tudi okoli doma. Človeku ne škodi, da se giba, in rekel bi tudi, da mu delo ne škodi, mar ne.«
Ob nedeljah po kosilu se še z dvema ali tremi prijatelji odpravi na Donačko goro, to je stalnica, tako kot jutranja kava v vasi, ki je ne zamudi. Potem gre pogosto na vikend v Haloze in poleti se malodane vsak teden odpravi z vlakom na Obalo. »Dva ali trije dnevni migranti smo, ki redno hodimo v Izolo. Včasih smo šli že ob treh zjutraj, da smo ujeli jutranji vlak in se šest ur vozili do Kopra. Kje vse bi že lahko bili v tem času! Velika je Slovenija, velika,« smeje reče. Zdaj raje »lovijo« hitri vlak ob šestih zjutraj, ki ima do Ljubljane le tri postanke, od tam pa se do morja zapeljejo z direktnim avtobusom, ker je to pač veliko hitreje. Domov na Štajersko se vrnejo pozno zvečer.
V tej peklenski vročini, ko večina komaj diha, pa Jakob brez kakršnega koli tarnanja pove, da nima težav z vročino. »Prihajam iz krajev, kjer nekoč ni bilo vodovoda in smo morali vsak dan hoditi peš po vodo. Po bregu dol in gor, tako se človek natrenira.«
S hojo navzgor nima prav nobenih težav, za sabo pušča precej mlajše planinske kolege in kolegice, medtem ko gre navzdol nekoliko težje, vendarle prizna. Pred kratkim je bil na 2400 metrov visokem hribu v Avstriji, zaradi hoje navzdol pa je še tri dni čutil noge. Toda bolečina je kmalu minila in zdaj je ponovno pripravljen na pobeg od doma. »Rad hodim in rad grem naokoli. Ko grem v breg, pa mi je to čisti užitek,« odvrne.
Kot pripoveduje Jakob Kokol, je šel pri 15 letih od doma v Maribor, kjer se je izučil za avtomehanika. Tam je bil do vojske, pri triindvajsetih pa se je zaradi težkih razmer v domovini odpravil na delo v Nemčijo. »Stanovanja v Jugoslaviji nisi mogel dobiti, v pogodbi mi je pisalo, pet let neprimeren za stanovanje. Edina možnost je bila, da sva z ženo gradila hišo,« pove. Toda po sedmih letih se je vrnil, se zaposlil na Ptuju in potem je le napočil čas za hribe, ki jih je imel rad od otroštva.
Vsako leto Triglav
»Nenazadnje sem rojen v hribovitih Halozah, potemtakem jih moraš imeti rad. Toda kot otrok nisem imel pogojev, da bi lahko hodil, in tudi v tujini nisem imel časa za hribe. Ob vrnitvi pa se je začelo, ko sta me sodelavca povabila, če grem z njima na Triglav. Na Ptuju v trgovini sem si kupil Planikine gojzerje, ker niti čevljev za v hribe nisem imel. Dva dni smo hodili, iz Vrat, 26. avgusta 1984 pa sem stal na Triglavu. Bilo je pravo doživetje in od takrat sem vsako leto na Triglavu, včasih prav 26. avgusta, tako kot prvikrat. Največkrat pa se v eno od dolin zapeljem že zvečer, prespim v koči in grem naslednji dan v enem zamahu gor in dol, kajti kje višje ni več prostora za spanje. Ni mi všeč, da je postalo vse tako komercialno in v kočah ne dobiš več prostora brez rezervacije. Koč se ne bi smelo rezervirati,« je prepričan Jakob.
Poleg slovenskih gora je Jakob obredel tudi najvišje evropske gore, od Mont Blanca, Matterhorna, Marmolade in drugih dolomitskih vrhov do jugoslovanskih, bil je pravzaprav na najvišjih vrhovih skoraj vseh evropskih držav.
Dobri ljudje
Pred 14 leti pa se je prvič podal na znamenito Jakobovo pot v Santiago de Compostela v Španijo. Od takrat je bil kar osemkrat tam, dvakrat in tudi prvič je bil na Francoski poti iz Saint Jean Pied de Porta, enkrat na najdaljši, prek tisoč kilometrov dolgi Srebrni poti (Via de la Plata) v Španiji, dvakrat je prehodil tudi Severno pot (Camino del Norte), ki poteka ob severni španski obali, in kar trikrat portugalski Camino, nazadnje lansko leto.
»Šel sem, da ugotovim, ali sem zmožen prehoditi tako pot. Prvič sva bila zmenjena z eno planinko, ki pa je nekaj tednov pred odhodom doživela infarkt, in potem sem, ker so pač že vsi vedeli, da grem na Camino, moral iti, a sam,« je dejal in se spomnil na številna doživetja pred samo potjo in med njo. Kako se je pripravljal, da je šel zvečer peš od doma v Skorbi do Haloz, to je 12 kilometrov, tam prespal in se zjutraj vrnil domov. Tri tedne je to ponavljal, potem pa videl, da ni prav nič utrujen, in dobil potrditev, da bo pot lahko prehodil. »Po tistem sploh nisem razmišljal, da ne bi mogel prehoditi poti,« je dejal.
Pred samim začetkom je moral še dva dni hoditi do Saint Jean Pied de Porta, ker ni našel javnega prevoza. Na poti pa ni dobil niti enega žulja, pravzaprav na nobeni od Jakobovih poti, je pa zato spoznal številne dobre ljudi z vsega sveta.
»Prvič je vse toliko bolj zanimivo, ker ničesar ne veš, čeprav je pot obljudena in so informacije na voljo, toda nimaš svojih izkušenj. Prenočišč na poti je veliko, rezervacije niso bile potrebne. Ko sem šel na Jakobovo pot pred tremi leti, ne sam, je bilo nemogoče dobiti prenočišče brez rezervacije. In če ne dobiš postelje, potem moraš naprej in naprej, kar je po 30 kilometrih hoje vedno težje. Ko hodiš sam, je veliko lažje, za eno osebo bodo vedno nekje našli prostor, medtem ko je za dve težje najti prosti postelji,« pravi Jakob.
Francosko pot, 820 kilometrov, je prehodil v 27 dneh, in to ga je tako prevzelo, da se je v letih, ki so sledila, podal še na druge poti. Včasih sam, včasih v družbi, a dolgčas mu ni bilo nikoli, ko pa mora človek na taki poti ves čas razmišljati, kje bo spal, kaj bo jedel, kje bo kuhal in opral oblačila. Med hojo, če je hodil sam, se mu je vedno kdo pridružil ali pa on komu. Tudi navigacije ne mara, raje se zanaša na zemljevid, spremlja markacije in sprašuje ljudi. »Ljudje ti vedno pomagajo, ko pa tako vsi vedo, kje gre Jakobova pot,« pripomni.
Zdaj je že med starejšimi romarji na Jakobovih poteh, le tu in tam se najde še kak starejši. »Zadnja leta sem tudi opazil, da se vse več ljudi vozi po poti ali pa jim taksisti vozijo nahrbtnike. To ni bistvo teh poti. Jaz sem si vedno rekel, da bom šel tako daleč, do koder bom lahko prišel peš, toda vozil se ne bom. S tem se izgubi čar Jakobove poti,« je prepričan.
Močno živ je tudi spomin na Santiago in mogočno katedralo, kamor romajo ljudje z vsega sveta. »Tisti trenutek, ko prideš tja, pozabiš na vse, nekaj te objame tam in to si razlagam kot srečo, da sem prispel in premagal pot,« reče.
Zadovoljstvo
Hoja po dolgih poteh in planinstvo mu dajeta občutek zadovoljstva, predvsem pa sta ga naučila skromnosti. »Moja generacija se premalo giba, zaspala je. Ljudje rečejo, da so stari, in ker so stari, kaj da bodo hodili. Jaz pa sem zadnjič komaj po stopnicah hodil, toda po treh dneh je minilo in zdaj lahko grem spet od doma,« srečen odvrne Jakob Kokol, prepričan, da je poleg zdravja v njegovih letih pomembno predvsem to, da je človek sproščen in ni nevoščljiv, da je zadovoljen s tistim, kar ima. »Jaz ne potrebujem tistega, česar nimam. Rad kolesarim in hodim peš. Ker če greš, moraš hoditi, če se pelješ s kolesom, moraš goniti. Če si kupiš električno kolo, pa ti ga ni treba gnati in si bolj opazovalec tistih, ki ga. Gotovo bi imeli ljudje več od življenja, če bi ga prehodili, kot prevozili, mar ne?« nas retorično in nekoliko igrivo izzove Jakob Kokol. N
