Najslavnejši slovenski filozof Slavoj Žižek je nekoč izrekel zabavno in hkrati resnično misel, ki pravi, da se meja Balkana nenehno premika. Za Avstrijce se Balkan začne v Sloveniji, za Slovence se začne na Hrvaškem, za Hrvate se začne v Bosni in Srbiji, za te pa nekje drugje, še bolj na jugu. Balkan je, kot ugotavlja Žižek, vedno nekje drugje. Je nekakšna fantazma, ki jo nenehno odrivamo od sebe. Vendar se zdi, da je sodobna slovenska mladina to desetletja trajajočo nacionalno travmo in skorajda obsesivno bežanje pred »južnjaštvom« preprosto vrgla v smeti. Odvzela ji je negativen predznak in si jo nadela kot nekakšno značko, ki jo lahko opazimo v glasbi, ki jo mladi poslušajo, v slengu, ki prevladuje, in navsezadnje v hrani, ki jo jemo. Slovenija je – če si drznemo zastaviti to trditev – dandanes kraj, kjer se srednjeevropska urejenost sreča z balkanskim srcem.
Če bi se s časovnim strojem vrnili v zgodnja devetdeseta leta, v čas slovenskega osamosvajanja, bi med takratnimi političnimi elitami in intelektualci zaznali eno samo, kristalno jasno vprašanje, na katero so na vse pretege poskušali najti odgovor. To se je glasilo: kako pobegniti z Balkana? To je bilo kulturno vprašanje in kulturni projekt. Bili smo (in še vedno smo) ponosen narod iz alpskega sveta, del mitske »Mitteleurope«. Naša arhitektura je habsburška, naš odnos do dela protestantsko germanski. Želeli smo postati »druga Švica«, kulturno pa smo se želeli zasidrati nekam med Gradec in Salzburg. Vse, kar je dišalo po jugu, po nekdanji skupni državi, po glasni glasbi in sproščenosti, je bilo označeno (včasih resda bolj potihoma) kot nazadnjaško, kaotično in nevredno nove Slovenije.
Statusni simbol
Zavrtimo zdaj čas v leto 2026. Vstopite v petkov večer v središču Ljubljane, Maribora ali katerega koli slovenskega mesta. Vstopite na mestne avtobuse in prisluhnite pogovorom, če pa imate srečo (in to sploh ni težko), prisluhnite tudi ritmom iz slušalk, ki si jih dandanes tako radi nadenejo. Otroci tiste generacije, ki je tako obupano gradila zid med Slovenijo in Balkanom, danes sedijo na bregovih Ljubljanice ali Drave, oblečeni v trenirke z retro pridihom, besednjak je prežet z balkanskim slengom (»model«, »car«, »brate«, »legenda«), iz njihovih prenosnih zvočnikov pa ne donijo dunajski dečki niti slovenske alpske poskočnice, temveč sodobni balkanski trap, pop-folk in rap. Tisti »Balkan«, pred katerim so starši bežali, je danes za mladino statusni simbol sproščenosti, avtentičnosti in urbane »coolness« kulture.
Kako se je to zgodilo? Je to zgolj najstniška provokacija ali pa se pod površjem predvajalnikov na spletnih platformah, kot je spotify, skriva veliko globlji, sociološki premik glede odgovora na vprašanje, kaj danes pomeni biti Slovenec?
Da bi razumeli ta obrat, se moramo obrniti k znanosti. Dr. Mitja Velikonja, profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, fenomen pojasnjuje strokovno. Kot opaža, je odkrivanje »Balkana« pri mladih generacijah danes prisotno na praktično vseh ravneh bivanja. Najbolj očitno je to na glasbenem, filmskem in literarnem področju, na splošno pa v kulturi in umetnosti. Toda ne ostane samo pri tem. Prenaša se v sfero vsakdanjega življenja, dopustov, prijateljstev, načina preživljanja počitnic in seveda v neomejen svet interneta. Prav tako se v določeni meri kaže na ideološkem področju.
Za mnoge iz starejših generacij je ta obrat skorajda šokanten in jih preseneča, še posebej če upoštevamo duh občutka večvrednosti v odnosu do vsega balkanskega, ki se je po Sloveniji širil v zadnjih štirih desetletjih.
Toda po mnenju dr. Velikonje se je zgodilo natanko to, kar se v družbah vedno zgodi, ko se nekaj preveč agresivno zatira. Ta prevladujoča, uradna »balkanofobija« vodi pri mnogih mladih (in, kot opozarja profesor, ne le pri njih) do natanko nasprotnega učinka.
Če bi površno sodili zgolj po tem, kaj slovenska mladina posluša v avtomobilih ali klubih, bi zgrešili celotno sliko. Naklonjenost jugu ni samo stvar estetskih preferenc ali okusa za glasbeni ritem, pač pa gre, kot temu pravijo bolj znanstveno, za subverzivno dejanje. Dr. Velikonja izpostavlja ključno in paradoksalno tezo: pozitivna podoba Balkana je v resnici veliko bolj glas kritike glede trenutne situacije v Sloveniji kot pa dejanski glas navdušenja nad Balkanom, kakršnega si mladi predstavljajo.
Upiranje svetu odraslih
Tako kot v vsaki kulturi se tudi v Sloveniji mladina upira svetu, ki so ga zgradili odrasli. Tem mladim, in spet ne samo njim, je skupno (bodisi zavestno ali nezavedno) simbolno nasprotovanje vsemu, kar danes vlada v Sloveniji, tako v strogem ideološkem kot v povsem konkretnem političnem smislu. Po besedah Velikonje so odkrito proti oholosti etnonacionalizma, ki prežema slovensko družbo in je prisoten na vseh nivojih, od lokalnih vaških veselic in vse do najvišje uradne politike. Enega izmed neslavnih vrhuncev te drže smo lahko po njegovih besedah videli v neovirani neonacistični povorki v Ljubljani.
Hkrati pa je ta »novi Balkan« tudi upor proti neoliberalni prisili. Naša mladina, ki se danes sooča s hudimi stanovanjskimi stiskami, prekarizacijo trga dela in vsesplošno negotovostjo, zavrača sistem, ki jim ga vsiljuje dominantna kultura. So proti brezobzirnemu individualizmu, kjer je vsak človek zgolj konkurent drugemu, proti primatu hladne tržne logike in proti hlapčevanju multinacionalnemu kapitalu ter njegovim izpostavam. Da o militarizmu, ki ga vse pogosteje spremljamo v sodobnem svetu, niti ne govorimo.
Kaj torej vzamejo kot orožje ali kot varno zatočišče pred tem sterilnim, neoliberalnim in etnonacionalističnim sistemom? Kot nasprotje vsemu naštetemu vzamejo neki imaginarni Balkan.
Lekcije o tem uporu nam ponuja že naša nedavna zgodovina. Tisti, ki so danes stari približno petdeset ali šestdeset let in so odraščali v času nekdanje socialistične Jugoslavije, zelo dobro poznajo občutek hrepenenja po tistem, kar je prepovedano ali težko dostopno. Dr. Velikonja potegne krasno vzporednico: tako kot je bilo v času socializma in Jugoslavije za mlade neustavljivo privlačno vse, kar je prihajalo z Zahoda – od rokenrola in kavbojk do povsem drugačnih svetovnih nazorov – je danes za mnoge privlačno vse, kar naj bi prihajalo z Balkana. In to vključuje vse plasti življenja, od temeljnih vrednot do načina življenja, od glasbe do oblačenja.
Morda se ne tiče čisto vseh mladih, vendar je trend neizpodbiten.
Tukaj deluje neusmiljena in povsem predvidljiva logika nihala. Bolj ko se določena kultura ali fenomen stigmatizira, odriva, potiska na obrobje in zanika, bolj postaja privlačen za mnoge mlade in seveda tudi druge ljudi, ki enostavno ne prenesejo ideološkega in kulturnega enoumja. Psihologija tega upora je jasna in bi jo lahko strnili v stavku: »Bolj ko nas v nekaj silite in nam govorite, kako se moramo obnašati ali koga moramo poslušati, bolj bomo prav nalašč, s še večjo vnemo, delali povsem nasprotno.«
V devetdesetih letih, na primer, je bila oznaka »Balkan« ali »balkansko« pogosto močno stigmatizirana, celo uporabljena kot žaljivka. Toda danes se zdi, da ta ista beseda deluje kot izrazito trendovski označevalec nečesa avtentičnega in sproščenega.
Ob tem pa, če se vrnemo k misli dr. Velikonje, lahko opazimo zanimivo podrobnost: mnogi danes ne vedo ali pa so prikladno pozabili, da so bili celo v začetku devetdesetih let med mladimi v prestolnici izjemno priljubljeni tako imenovani »balkan žuri«. Ti dogodki in zabave niso bili zgolj glasbeni večeri, temveč so že takrat delovali kot neposredna kontra oziroma nasprotovanje takratnim nacionalno-šovinističnim tendencam v družbi. To dokazuje, da je bila podzemna potreba po povezovanju kultur vedno prisotna.
Izhod iz stiske
Pogledi od zunaj nam tudi sicer lahko dajo neko drugačno podobo. Ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar Noah Charney, ki se je preselil v Slovenijo in napisal knjižno uspešnico Slovenologija, pogosto opozarja, da je Slovenija pravzaprav dosegla nekaj nemogočega. Naša država je po njegovem mnenju najboljša možna kompilacija dveh svetov. V svojih kolumnah je tudi rad poudaril, da ima Slovenija avstrijsko urejenost, infrastrukturo, kjer vlaki večinoma vozijo (ali pa vsaj obstajajo) in javni red deluje, vendar ima hkrati tisto mehko, balkansko ali sredozemsko dušo, ki se izraža skozi kulinariko, ljubezen do kave in izjemno gostoljubnost.
Za Charneyja in mnoge druge tuje opazovalce je prav ta hibridnost tisto, kar dela Slovenijo eno najprivlačnejših držav za bivanje na svetu. Tujci, ki pridejo k nam, te mešanice torej ne vidijo kot krizo identitete, temveč kot vrhunsko prednost.
Morda je pri tem svojevrsten paradoks našega bega in vračanja na Balkan dejstvo, da v resnici nikoli nismo nikamor zares odšli, niti nismo nikoli bili samo eno ali drugo. Intelektualci v osemdesetih letih, kot sta bila Milan Kundera v širšem prostoru in Drago Jančar doma, so spletli močno intelektualno mrežo, ki je na neki način dokazovala našo pripadnost Srednji Evropi. To je bilo ključno za naš duhovni izhod iz takratne politične stiske. Vendar so se vsa ta prizadevanja včasih prevesila v zanikanje druge plati tega, kar v resnici smo.
Zato je treba, kot pripominja tudi dr. Velikonja, pogledati v zgodovino, saj nas nedavna preteklost, sedanjost in tudi prihodnost učijo enostavnega dejstva. Naše ozemlje je bilo vseskozi del večjih naddržavnih ali državnih skupnosti, ki so bile vedno obenem srednjeevropske, balkanske in sredozemske. Pripadali smo habsburškemu cesarstvu, obema Jugoslavijama in nenazadnje smo danes polnopravni člani Evropske unije, znotraj katere je že skoraj polovica vseh balkanskih držav. Vse te velike politične tvorbe so v sebi združevale in še združujejo vse tri omenjene komponente.
Ta mešanica vplivov, ki jo nosimo v sebi – to, da lahko zjutraj na alpskem vrhu jemo kranjsko klobaso z gorčico, si popoldne v Piranu privoščimo espresso, zvečer pa v Ljubljani norimo na ritme sarajevskega ali beograjskega benda – ni naša šibkost. Tudi ni pokazatelj neke imaginarne shizofrenije našega karakterja, pač pa je, če le pomislimo malo globlje, izjemno bogastvo, ki je rezultat križišča svetov, na katerem leži naša domovina. Kot je na koncu dejal tudi dr. Velikonja iz svoje akademske in osebne perspektive: kot intelektualec si resnično ne more predstavljati, koga bi sploh lahko takšno izjemno medkulturno bogastvo dejansko motilo.
