»Letošnje leto je za slovensko kmetijstvo katastrofalno,« so jasni na Kmetijsko-gozdarski zbornici. Suša in toča v kombinaciji s podaljšanimi obdobji visokih temperatur predstavljata eno najtežjih preizkušenj v zadnjih letih. Zaradi teh ekstremnih razmer praktično ni kmetijske kulture, ki ne bi utrpela posledic. Končne ocene škode bodo sicer znane šele ob spravilu pridelkov, a že zdaj je jasno, kakšen davek terja letošnje vreme na posameznih rastlinah. Izjemno je prizadeta koruza za silažo in zrnje, na številnih površinah so storži slabo razviti ali pa jih sploh ni. Podobno je na travinju, kjer sta bila drugi in tretji odkos bistveno manjša od običajnih, ponekod pa sta popolnoma izostala. Hude posledice so vidne tudi pri krompirju, saj se zmanjšujeta tako sam pridelek kot tudi velikost gomoljev.
Posebno skrb zbujajoča je slika pri posameznih vrtninah. Solata zaradi stresa uhaja v cvet in daje manjši pridelek, medtem ko se pri kapusnicah, kamor spada tudi brokoli, kaže slabši razvoj glav in rozet. »Pričakujemo lahko manjše čebule ter manjše korene pri korenju in peteršilju. Vročina in suša sta prizadeli tudi buče in bučke, kjer pridelovalci opažajo zastoj rasti, slabši razvoj, drobne plodove ter predčasno odpadanje plodov,« naštevajo.
Nič bolje ne kaže v sadjarstvu in vinogradništvu. Na sadnem drevju so plodovi manjši, pogosto ožgani od sonca in pospešeno odpadajo, pri jagodičju pa opažajo manjšo debelino plodov in na splošno slabšo kakovost. Prav tako oljke slabše uspevajo in odpadajo, medtem ko vinska trta daje manjše grozdje in posledično slabši izplen.
Zaskrbljeni kmetje
Med kmeti je zato upravičeno zaznati veliko zaskrbljenost; mnogi bodo zaradi finančnega bremena prisiljeni v zmanjševanje črede ali celo v opuščanje dejavnosti. Čeprav neposrednega pomanjkanja hrane na trgovskih policah ne gre pričakovati, se bo po mnenju Kmetijsko-gozdarske zbornice občutno zmanjšal delež hrane slovenskega porekla, naša odvisnost od uvoza pa se bo povečala. Največji izpad domače ponudbe lahko pričakujemo pri krmi za živali, mesu, mlečnih izdelkih, zelenjavi in sadju. Vse to predstavlja neposredno grožnjo nacionalni prehranski varnosti, kar jasno opozarja na nujnost takojšnjih sistemskih prilagoditev za zaščito slovenske pridelave hrane.
Ocenjevanje resnosti situacije pa ni enostavno. Dr. Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije ob tem poudarja: »Vodni stres je treba brati na treh ravneh hkrati, ker se šele v njihovem sovpadanju pokaže dejanska agronomska teža letošnjega leta: kolikšen je primanjkljaj padavin, kolikšna je preostala zaloga vode v tleh in v kateri razvojni fazi je posamezna kultura, ko primanjkljaj nastopi.«
Letošnja posebnost je predvsem zgodnji začetek pomanjkanja vlage, saj se je primanjkljaj začel nabirati že spomladi. »Zimska vodna bilanca je bila še ugodna, aprila pa je postala negativna in v več delih Slovenije so se že spomladi pojavili prvi znaki suše,« pojasnjuje dr. Germšek in dodaja, da je za rastlino najbolj uničujoča prav »kombinacija visoke temperature, visokega deficita nasičenosti vodne pare in izpraznjenega talnega rezervoarja«. Skupni učinki teh dejavnikov se namreč močno potencirajo.
Pri koruzi okoli svilanja nastaja nepovraten izpad, pri krompirju vročina ustavlja odebeljevanje gomoljev, na travnikih pa marsikje sploh ni tretjega odkosa, kar predstavlja »luknjo v zimski krmni bilanci, ki jo je treba pokriti z nakupom«. Ponekod je kmete doletela celo dvojna katastrofa, saj so junijskim točam sledili vročinski valovi, ki so preprečili obnovo rastlin. »Kjer se toča in suša seštejeta, agronomsko ne govorimo več o zmanjšanem pridelku, ampak o izpadu proizvodnega cikla,« svari strokovnjak.
Ob tem ekstremna vročina ne zmanjšuje zgolj količine pridelka, temveč izrazito vpliva na njegovo kakovost in celo varnost. Zaradi vodnega deficita rastline zapirajo listne reže, zato fotosinteza upade, oksidativni stres pa se poveča. Pri koruzi se močno poveča tveganje za nastanek nevarnih mikotoksinov in kopičenje nitratov, kar lahko ogrozi varnost krme in posledično mleka. Pri zelenjadnicah se pojavljata odpadanje cvetov in sončni ožig, pri krompirju pa drugotna rast in razpoke.
Namakanje je precenjeno
Ko javnost in politika iščeta rešitve, se pogosto izpostavlja namakanje, do katerega pa ima stroka jasne zadržke. »Namakanje je v Sloveniji hkrati nujno in precenjeno kot samostojna rešitev,« izpostavlja dr. Germšek. »Samo po sebi ne odpravi problema, če je talni rezervoar plitev, tla zbita ali je vodni vir ob suši omejen.« Namesto izključnega zanašanja na tehnologijo svetuje ukrepe za zadrževanje vlage v tleh, prilagoditev kolobarja in setvenih rokov, pri čemer slikovito poudari: »Tla so največji in najcenejši vodni zadrževalnik, kar jih imamo. Vsak centimeter dodatnega ukoreninjenja je dodatna zaloga vode brez črpalke.«
Ponavljajoče se suše namreč puščajo dolgoročne posledice na biološki in fizikalni sestavi tal. Zmanjša se mikrobna biomasa, poruši se kroženje hranil in poveča tveganje za izgubo organskega ogljika. Ekstremni vremenski pojavi tako odpirajo povsem nova eksistencialna vprašanja. Kot zaključuje dr. Germšek: »Za kmetijsko gospodarstvo je zato bistveno vprašanje drugačno od tistega, ki se pogosto zastavlja v javnosti: ne gre samo za to, kakšno bo povprečno leto, ampak ali nasad, čreda in denarni tok preživijo več zaporednih stresnih sezon.«
Po besedah prof. dr. Igorja Juvančiča, agrarnega ekonomista z biotehniške fakultete, suhotno poletje morda največji udarec zadaja slovenski živinoreji, saj bosta po njegovi oceni zagotovo največji problem cena in dostopnost krme. »Pomanjkanje krme kmete najprej sili v predčasno prodajo in zakol živine, kar trenutno na trgu povečuje ponudbo. Vendar pa to pomeni, da bo čez eno leto stalež živali bistveno manjši, posledično manjša ponudba mesa pa bo takrat ustvarila izjemno močan pritisk na višje cene.«
Kljub zaostrenim razmeram pa prof. dr. Juvančič miri javnost pred apokaliptičnimi napovedmi. Res je, da se cene hrane globalno gledano dvigajo in da imamo obdobje prehranske inflacije, a to je bilo v preteklosti pogosto povezano z nepredvidljivimi in zelo destruktivnimi dogodki. Hkrati suša ni edini dejavnik, ki kroji cene; v tej izjemno dinamični situaciji močno vplivajo še dražja gnojila, ki so neposredno povezana s ceno nafte, ter zapleteni logistični izzivi.
Slovensko kmetijstvo se, podobno kot v preteklosti, skuša prilagajati, poudarja prof. dr. Juvančič, a časi stabilnih okoliščin na prehranskih trgih so nepreklicno minili. Zaradi podnebnih sprememb bo ekstremnih vremenskih pojavov vedno več, svet postaja vse manj stabilen, posledično pa se bomo morali navaditi na velika nihanja cen na surovinskih trgih, pa naj gre za sojo, krmne koncentrate ali gnojila.
Pod pritiskom zvišanja cen
Miha Križaj, direktor podjetja Eta Kamnik, ki predeluje sadje in zelenjavo, pojasnjuje, da je zaradi široke ponudbe več kot 200 izdelkov vsaka sezona predelave specifična in prinaša svoje izzive. Kljub temu, da so ekstremni vremenski pojavi, kot je suša, v zadnjih letih vse pogostejši, se nanje v podjetju uspešno in vnaprej pripravljajo. Letos so tako kumare večinoma predelali že pred nastopom suše, za papriko in zelje – slednje je julija prizadela tudi toča – pa so proizvodni plan zamaknili na kasnejši čas. Pri rdeči pesi trenutno ne opažajo večjih težav, saj njihovi kooperanti uspešno uporabljajo zalivalne sisteme.
Pri nakupnih odločitvah daje podjetje vedno prednost slovenskim dobaviteljem. Križaj poudarja, da so njihova rdeča pesa, zelje, repa in meso stoodstotno slovenskega porekla. Določene surovine, ki jih pri nas ni mogoče dobiti v zadostnih količinah, pa uvažajo iz držav, kjer so te rastline doma; olive tako kupujejo v Grčiji, papriko za ajvar v Makedoniji in Srbiji, kumare pa v Bosni.
Kar zadeva končne cene izdelkov, živilskopredelovalna industrija deluje pod velikim pritiskom, saj mora hkrati zagotavljati kakovost, uspešno predelavo, konkurenčnost in za potrošnika sprejemljive cene. Neugodni vremenski dogodki vplivajo na višje odkupne cene surovin, a poskušajo z večjo produktivnostjo in dobrim planiranjem te cenovne šoke zadržati znotraj podjetja in jih ne prenašati neposredno na potrošnika. Kljub temu vseh tveganj ni mogoče povsem izničiti; ob ekstremno slabih sezonah posameznih surovin – kot se je lani na primer zgodilo z borovnicami, katerih cena je zaradi slabe letine poskočila za trikrat – so namreč včasih primorani ustrezno prilagoditi tudi končno ceno izdelkov.
