Zaradi podnebnih sprememb se Evropa vsako poletje vse pogosteje sooča z uničujočimi požari v naravi. Medtem ko se države, kot sta Francija in Španija, ob tem borijo še s pomanjkanjem usposobljenih ljudi, Slovenija stavi na svoj izjemen sistem prostovoljnega gasilstva in preizkušeno taktiko. O izkušnjah s Krasa, fiziki divjanja ognja ter o prihodnjih grožnjah, kjer se bosta nemara hkrati križala ogenj in voda, smo se pogovarjali z Markom Adamičem, podpoveljnikom Gasilske zveze Slovenije, s katerim smo se srečali v Sežani.
Ko laična javnost spremlja posnetke požarov, na primer tistih velikih razsežnosti na Krasu, deluje boj gasilcev z ognjem kot spopad Davida proti Goljatu. Kaj se pravzaprav dogaja v vaši glavi, ko se približujete takemu razplamtelemu požarišču, in kaj je vaš glavni cilj?
»Sprva te stisne groza. Vidiš ogromne oblake in prva stvar, ki ti kot vodji intervencije roji po glavi, je stroga hierarhija reševanja. Spoštovati moramo jasen vrstni red: najprej rešujemo ljudi, nato živali, zatem premoženje in šele na četrtem mestu je narava. V prvi fazi z majhno enoto na terenu pogosto ne moremo takoj pogasiti vsega. Zato je ključna strategija. Pri velikih katastrofah se takoj aktivira državni načrt, kar nam omogoča aktivacijo gasilcev iz celotne Slovenije. Vendar pa so na terenu ključni domačini. Domači gasilci poznajo vsako pot, vsako skalo in specifičen način gašenja na svojem območju. Gasilci iz notranjosti države so neprecenljiva pomoč in smo jim izjemno hvaležni, toda brez domačega vodnika bi bili na Krasu izgubljeni – podobno kot bi bil sam izgubljen, če bi šel gasit v Prekmurje.«
Kakšna je taktika gašenja, ko se ogenj zaradi vetra in suhega rastlinja nepredvidljivo širi?
»Ti požari so izjemno nevarni, saj lahko ustvarjajo celo lastno vreme. Ogenj sam povzroča močan vzgonski veter, suhe nevihte in celo strele. Poleg tega se lahko smer kar naenkrat obrne povsem neodvisno od splošnih vetrov. Večji ko je požar, večja je verjetnost, da se bo nekam obrnil sam. Zato naša taktika skoraj nikoli ne vključuje napada neposredno v čelo požara, saj je to najbolj nevarno in nepredvidljivo. Vedno delujemo po načelu klešč – požar poskušamo obkoliti in ga zaustavljati po levi ali desni oziroma z obeh strani hkrati. Lovimo tako imenovane jezike požara, torej izbokline, ki silijo naprej. Ključno je tudi preventivno močenje rastlinja pred ognjem. Cilj ni, da vse zalijemo z vodo, temveč da rastline toliko navlažimo, da požar ob stiku z njimi izgubi moč, pade na tla, kot rečemo, in se umiri. Šele takrat ga lahko uspešno napademo in pogasimo.«
Če potegnemo vzporednice s tujino, denimo s Francijo, kjer so prav tako divjali obsežni požari – kje so glavne razlike v primerjavi s Slovenijo?
»Razlika je predvsem v ljudeh. V tujini uidejo velike površine hitro izpod nadzora, ker preprosto nimajo dovolj gasilcev. Če pogledamo naš primer: na Krasu je v 17 dneh zgorelo 3700 hektarjev, vendar je v tem času sodelovalo tisoč gasilcev na dan. V Franciji pa se soočajo s požari, ki merijo 45.000 hektarjev in več, na terenu pa imajo komaj tisoč ljudi. Pri nas se premalo zavedamo, kakšen zaklad je naše prostovoljno gasilstvo. To je naša posebnost, ki je druge države nimajo. Čeprav imamo morda manjše letalske sile, je dodana vrednost naših ljudi na tleh ogromna. Ko v tujini zmanjka poklicnih sil, sistem težko nadomesti manko, pri nas pa stopimo skupaj.«
Katere so največje, očem skrite nevarnosti za gasilce na takšnih požariščih? Nedavno smo v Evropi znova zabeležili smrtne žrtve.
»Največja nevarnost ni sam plamen, ki ga vidiš, temveč dimna masa in pirolizni plini. Ko les gori, sprošča pline, ki se ob visoki temperaturi lahko vžgejo v trenutku – laično rečeno, kot bi spustili plin v prostoru in ga prižgali. Ti plini se nabirajo v kotlinah, usekih in dolinah. Če se plin segreje do kritične točke, pride do nenadnega, eksplozivnega širjenja ognja na površini tudi enega kilometra. To so izkusili naši fantje na Krasu. Nekaj enot se je znašlo v situaciji, ko je bilo na lepem vse okoli njih v ognju. Na srečo so se uspešno rešili preko cest v Italijo in Slovenijo ter ob tem rešili še dve vasi. Potem so tu še ognjeni vrtinci. Ob vsem tem se moramo zavedati, da temperature lahko dosežejo nad 800 stopinj Celzija. Pri tej vročini ne pomaga nobena zaščitna obleka. Toplotno sevanje je tako močno, da so se leta 2001 deset metrov stran od požara že kadili špirovci na hišah. Zato danes na najbolj kritičnih odsekih uporabljamo retardante oziroma zaviralce gorenja, ki zadržujejo vlago na površini bistveno dlje kot sama voda.«
Zgodovina velikih požarov v Sloveniji kaže, da se sistem po vsaki večji katastrofi posodobi. Kako je bilo v preteklosti?
»Drži, slovensko gasilstvo je največje taktične in strukturne premike naredilo prav po velikih požarih. Spomnimo se Vremščice leta 1997, nato leta 2003, ko je zgorelo 1048 hektarjev in smo prvič neposredno reševali vasi in ljudi ter spreminjali taktiko. Leta 2006 je bil požar sicer malenkost manjši, okoli 950 hektarjev, vendar je sočasno divjalo še kup drugih požarov po državi. Takrat smo morali sile razdeliti, preizkusili smo nove pristope in osnova, ki je bila postavljena takrat, nam služi še danes, seveda z nenehnim prilagajanjem.«
Kako pa se pripravljate na prihodnost? Podnebni trendi za Evropo niso obetavni.
»Na Gasilski zvezi Slovenije izjemno veliko vlagamo v izobraževanje in preventivo. Naša komisija za požare v naravi razvija sodobne cikluse usposabljanj, ki jih nato prenašamo na nižje nivoje, do posameznih društev. Najbolj pa nas skrbi scenarij, ki ga strokovnjaki napovedujejo in se že nakazuje zadnja leta: sočasnost ekstremnih dogodkov. Pripravljamo se na možnost, da bo pol države prizadete zaradi katastrofalnih požarov, druga polovica pa se bo v istem trenutku soočala z uničujočimi poplavami in neurji. Letos smo v ta namen že izvajali štabne vaje. Naš sistem vodenja mora biti sposoben iz enega glavnega štaba koordinirati več manjših, kompleksnih štabov po celotni državi. Odlično sodelujemo z upravo za zaščito in reševanje ter vojsko, katere helikopterji in zračne sile so nam v veliko pomoč. Kot mi je pred petindvajsetimi leti dejal Srečko Šestan: 'Ko gre zares, moraš računati predvsem na lastne sile, saj bodo pomoč takrat potrebovali vsi okoli tebe.'«
Ob koncu pogovora je Marko Adamič izrazil še posebno željo po javni zahvali: »Gasilci smo v osnovi županova vojska. V Sloveniji praktično ni župana ali lokalne skupnosti, ki ne bi podpirala svojega gasilstva. Za relativno majhen finančni vložek občine in država dobijo neplačano, požrtvovalno delo, ki steče v hipu, ko je to potrebno. V imenu Gasilske zveze Slovenije se iskreno zahvaljujem vsem lokalnim skupnostim za njihovo podporo. Brez njih naš sistem ne bi bil to, kar je – eden najboljših na svetu.«
