Po oceni strokovnjakov bo letos tudi pri koruzi, ki je niso namakali, velikost izgube pridelka zaradi suše odvisna od tipa tal, vrste rastline, časa setve in nadaljnjega poteka vremena. Foto: Bobo
Poziv stroke ministrstvu za kmetijstvo: Vzpostavite poseben oddelek za namakanje
Po podatkih državnega statističnega urada smo imeli lani z namakalnimi sistemi (NS) opremljenih manj kot 6200 hektarjev kmetijskih zemljišč. To je občutno premalo za spopadanje s skoraj vsakoletno hudo sušo. In zakaj tako skromna statistika? “Ker so postopki umeščanja NS tako dolgi, nepregledni, zahtevni in naporni, da se večina slovenskih kmetov za namakanje pač ne odloči. To bomo spremenili. Postopke umeščanja objektov v prostor bomo pohitrili,” je odločno napovedal minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj.
In kaj ministru Ciglerju Kralju glede pospešene gradnje namakalnih sistemov odgovarja stroka? »Pričakovanje, da bomo slovensko namakanje rešili predvsem s krajšanjem upravnih postopkov, je nekoliko zavajajoče. Postopke je gotovo mogoče izboljšati. Toda vodno dovoljenje ne zgradi zadrževalnika, črpališča ali cevovoda. Preden projekt sploh pride do marsikaterega upravnega postopka, je treba določiti območje namakanja in uporabnike, preveriti vodni vir, izdelati hidrološke in druge strokovne podlage, zasnovati tehnično rešitev, pripraviti projektno dokumentacijo, rešiti zemljiška vprašanja in zagotoviti ekonomiko ter investitorja. To ni birokracija. To je priprava projekta,« je v časniku Delo nedavno zapisala strokovnjakinja za vode dr. Lidija Globevnik.
Globevnikova je tudi poudarila, da v Sloveniji imamo znanje. Tudi vode je na ravni države po njenih navedbah razmeroma veliko, vendar ne vedno tam in takrat, ko jo potrebujemo. »Nimamo pa dovolj učinkovitega institucionalnega sistema, ki bi znal od vodnega vira do njive povezati vse potrebne korake. Od strokovno prepoznanega potenciala do delujočega namakalnega sistema so potrebni organizirana priprava, povezovanje uporabnikov in predvsem nekdo, ki proces vodi,« je poudarila Globevnikova.
Podobno razmišlja dr. Marina Pintar, dekanja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in vodilna slovenska strokovnjakinja za namakanje, ki je nedavno za Dnevnik povedala, da je naš največji problem organiziranje morebitnih uporabnikov namakalnega sistema. Projekta gradnje novega NS namreč ni mogoče začeti, če pogodbe o namakanju ne podpišejo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo na območju, predvidenem za vzpostavitev NS, v lasti več kot dve tretjini površin. »Nobena vlada in noben kmetijski minister nista doslej razumela, da je javni namakalni sistem, ki ima najboljši izkoristek vode, praviloma narejen za večjo skupnost ljudi, in če moraš organizirati petdeset ali sto bodočih namakalcev, moraš delati s temi ljudmi.«
Že trideset let se vrtimo na mestu
Po mnenju Pintarjeve bi moralo imeti ministrstvo za kmetijstvo (MKM) poseben oddelek za namakanje. »Če hočemo imeti namakalne sisteme, moramo na tem aktivno delati. To ne more biti naloga nekoga, ki se na ministrstvu že ukvarja z nečim drugim in mu potem naložijo še to,« je bila kritična dekanja. Pripomnila je, da gradnja namakalnih sistemov ne sme biti odvisna le od »dobrih duš« v posameznih občinah. Pri tem je izpostavila tudi Ormož in Mirana Klinca, tamkajšnjega vodjo oddelka za kmetijstvo. Brez njegove izjemne angažiranosti, tudi pri nagovarjanju potencialnih namakalcev, bi bilo namreč namakanja na tem območju občutno manj. Spomnimo, občini Ormož in Gorišnica imata z namakalnimi sistemi trenutno opremljenih 2200 hektarjev zemljišč.
Po Klinčevih besedah je treba kmete med drugim opismeniti za uporabi namakalnega sistema, jih seznaniti z njegovimi plusi in minusi. Potem so tu različni postopki, kot so pridobitev vodnih soglasij, projektiranje, pridobitev gradbenega dovoljenja, gradnja sistema, pridobitev uporabnega dovoljenja, ustrezno koriščenje NS … »Celovitost teh postopkov je zelo zapletena, vendar v Sloveniji nimamo pravega institucionalnega pristopa. Že trideset let se vrtimo na mestu. Ni dovolj, da država da denar za gradnjo NS. Ministrstvo za kmetijstvo bi moralo vzpostaviti poseben oddelek s skupino strokovnjakov, ki bi se ukvarjali samo s prilagajanjem kmetijstva podnebnim spremembam, torej tudi z namakanjem. Nekdo na državni ravni bi moral znati gledati na uro, kje je možno namakanje, kako zaokrožiti namakalna območja, preveriti bi moral, ali so kmetje zainteresirani za uporabo NS. Pridelava hrane je namreč državotvorni projekt. To ni projekt posamezne kmetije ali posamezne lokalne skupnosti,« je za Dnevnik dejal Miran Klinc.
Če projekt kmetov ne prepriča, so zadržani
Dr. Rozalija Cvejić, docentka na katedri za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja na ljubljanski biotehniški fakulteti, je pojasnila, da je po njej dostopnih podatkih v Sloveniji z namakalnimi sistemi opremljenih 8364,73 hektarja ali manj kot dva odstotka vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, medtem ko je evropsko povprečje približno deset odstotkov. »Če bomo v naslednjih dvajsetih letih zgradili dodatnih 20.000 hektarjev namakalnih sistemov, bo z njimi opremljenih štirinajst odstotkov površin, potencialno primernih za namakanje. Leta 2046 naj bo v naših uradnih evidencah 28.000 hektarjev dobro delujočih namakalnih sistemov, kjer bodo kmetje vodo in gnojila uporabljali natančno, visokokakovostni lokalni pridelki in izdelki pa bodo našli pot v šole, vrtce, bolnišnice, restavracije in domove. To ne bi pomenilo stoodstotne odpornosti proti suši, bi pa omogočilo veliko več tržne pridelave zelenjave, bolj stabilne pogoje za poljedelstvo, sadjarstvo in hmeljarstvo ter izboljšanje pogojev za pridelavo krme,« meni dr. Rozalija Cvejić.
Po njenih navedbah je v Sloveniji približno 36 odstotkov lokalnih namakalnih sistemov, tretjina jih je v lasti zadrug, slaba petina je državnih in dobra desetina zasebnih. V začetku razvoja so prevladovali državni namakalni sistemi, kasneje lokalni in zasebni, v zadnjem obdobju pa ima pri njihovem vzpostavljanju znova večjo vlogo država, da bi razbremenila deležnike na lokalni ravni. Cvejićeva je poudarila, da je potrebna učinkovita komunikacija s kmetovalci. Zanima jih namreč, kakšni bodo fiksni in spremenljivi stroški obratovanja NS, kdaj bodo imeli na voljo vodo, kakšen bo tlak, ki bo na voljo, katere tehnologije jim priporočajo in katere kulture so zanimive za namakana območja. »Če jih projekt ne prepriča, so zadržani. Od človeka, ki je zadržan, bo zato težje pridobiti soglasje za uvedbo namakalnega sistema,« je dejala strokovnjakinja.
Namakalne sisteme vzpostavlja tudi sklad kmetijskih zemljišč
Po mnenju dr. Rozalije Cvejić bi v Sloveniji za hitrejšo gradnjo namakalnih sistemov potrebovali tudi močnejšo podporo investitorjem in lokalnim skupnostim. »Sklad kmetijskih zemljišč na tem področju opravlja pomembno delo, vendar je kadrovsko bistveno podhranjen. Potrebujemo ekipo vsaj desetih polno zaposlenih samo za razvoj namakanja,« je prepričana. Dodajmo, da sklad kmetijskih zemljišč trenutno upravlja šest državnih namakalnih sistemov (DNS), ki vsi tudi delujejo. Skupna površina zemljišč, ki jih je mogoče namakati prek teh sistemov, je blizu 356 hektarjev. So pa na skladu za Dnevnik poudarili, da se zaradi letošnjih sušnih razmer in pomanjkanja padavin zmanjšuje razpoložljivost vodnih virov za namakanje. Sklad je načrtoval, da bo v letih od 2024 do 2027 začel graditi devet novih DNS, skupno na okoli dva tisoč hektarjih površin. Za DNS Kidričevo, ki bo obsegal približno 1200 hektarjev površin, so z lastniki zemljišč že podpisali pogodbe za njegovo zgraditev in nadaljnjo uporabo. Sklad zdaj skupaj s Kmetijsko-gozdarskim zavodom Ptuj pripravlja strokovne podlage za oceno potreb po namakanju in pričakovanega razvoja kmetijske pridelave na območju predvidenega DNS Kidričevo. Temu bo sledila odločitev o najprimernejšem vodnem viru. V igri sta dve možnosti – gradnja novega dovodnega kanala iz kanala reke Drave in uporaba vode iz gramoznice Pleterje. Na območju Levca je sklad pridobil soglasja lastnikov in je v fazi priprave vodnega vira, ki naj bi bil vrtina. Na DNS Zadobrova poteka gradnja več vrtin, ki bodo vodni vir za celotno namakalno območje, na DNS Ankaranska bonifika pa poteka projektiranje gradnje vodnega zadrževalnika, ki bi se ob presežnih vodah polnil iz reke Rižane.
