Država je od leta 2003 sušo, ki je prizadela kmetijstvo, že osemkrat razglasila za naravno nesrečo. To pomeni, da je v vseh primerih skupna ocenjena škoda presegla 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna. To je namreč meja, pri kateri državna komisija zažene postopek ocenjevanja škode in pri kateri so prizadeti po zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč upravičeni do državne pomoči.
Škode so stalnica, državna pomoč pa blažev žegen
Skupna škoda zaradi suš, ki so se nad kmetijstvom znesle v letih 2003, 2006, 2007, 2012, 2013, 2017, 2022 in 2025, je bila ocenjena na blizu 700 milijonov evrov, država pa je kmetijcem izplačala okoli 105 milijonov evrov, če upoštevamo tudi obljubljeno pomoč za lansko sušo, ki je prizadeti še vedno niso prejeli. Že zdaj ni nobenega dvoma, da bo vlada mošnjiček razvezala tudi zaradi letošnje suše, čeprav ima, kot rečeno, na vesti še lanski dolg.
Iz zapisanega izhaja, da je država kmetom v povprečju zagotovila pomoč zgolj v višini petnajstih odstotkov ocenjene škode. Delež državne pomoči po lanski suši naj bi znašal slabih dvajset odstotkov. »To so majhni zneski. Kmet s tem morda plača kakšno položnico, ne rešimo pa problema s škodo, ki mu jo domala vsako leto povzročajo naravne nesreče,« je v zvezi s tem v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv poudarila agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik.
Preventiva
V poročilu ministrstva za kmetijstvo (MKM) Naravne nesreče, ki so prizadele kmetijsko proizvodnjo med letom 2003 in 2024 so med drugim nanizani možni preventivni ukrepi za zaščito kmetijskih pridelkov in plodov pred sušo. »Kmetijska gospodarstva lahko v predelih, kjer je nevarnost suše večja, stopnjo tveganja izgube pridelka zmanjšajo z ustreznim datumom setve, s sajenjem manj občutljivih kultur (denimo del koruzne silaže nadomestijo s krmnim sirkom, sajenje ustreznih podlag pri sadikah večletnih rastlin), s spremenjenim kultivarjem, z uvedbo namakalnih sistemov, z diverzifikacijo proizvodnje in z ustreznim gnojenjem,« navaja MKM.
Toda te teorije je v praksi bore malo, kar še zlasti velja za namakanje in za vseprisotno koruzo. »Koruza je poljščina z zelo velikim potencialom za pridelek hranilnih snovi in energije ter ceneno pridelavo, zato se je njena pridelava razširila tudi v pridelovalna območja, kjer rastne razmere zanjo niso najprimernejše. Na takšnih območjih bi bilo treba razmisliti, ali koruzo sploh pridelovati ali pa jo zamenjati z ustreznejšimi kulturami,« še piše v omenjenem poročilu MKM.
Suša najbolj prizadene koruzo
Iz programov odprave posledic naravnih nesreč zaradi suše, ki jih pred izplačilom državne pomoči vselej potrdi vlada, izhaja, da je največ škode prav na koruzi v zrnju in na koruzni silaži. Lani je bila skupna škoda zaradi suše ocenjena na 42,3 milijona evrov, od tega je je bilo okoli 62 odstotkov na koruzi. Leta 2022 je prizadeta koruza v skupni oceni škode predstavljala približno 30-odstotni delež, leta 2017 je bil ta delež tretjinski, leta 2013 je znašal skoraj 42 odstotkov … Toda koruza, kot rečeno, še vedno raste povsod, tudi na plitvih in prodnatih tleh, kjer je zaradi suše še bolj ranljiva.
»Če upoštevamo, da bo ekstremnih vremenskih pojavov še več, bo ekstremno tudi povpraševanje po državni pomoči za omilitev njihovih posledic. To je začarani krog, ki ga s poplačevanjem škode ne rešujemo. Edina rešitev je zelo jasna in poštena igra med državo ter kmeti. Prva mora pripraviti strokovne podlage in dati drugim navodila, kaj naj gojijo na kakem območju z vidika fizike, torej upoštevaje vreme in sestavo tal. Če kmetje upoštevajo le ekonomiko in pridelujejo tisto, kar je donosno, morajo tveganje, da jim lahko pridelek v takem primeru uniči suša, prevzeti nase,« je dejala klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Toda tega ni izrekla te dni, ampak leta 2003, torej pred skoraj četrt stoletja, ko je slovensko kmetijstvo prizadela prva res ekstremna suša. Tedaj so škodo v 190 prizadetih občinah ocenili na več kot 121 milijonov evrov, leta 2022 pa na rekordnih 238,5 milijona evrov, če upoštevamo tudi škodo zaradi izpada krme.
Upad površin z namakalnimi sistemi
Med ključnimi preventivnimi ukrepi v boju s sušo je namakanje. Strokovnjaki so ocenili, da je v Sloveniji za namakanje primernih kakih 200.000 hektarjev kmetijskih površin. Toda z namakalnimi sistemi jih je opremljenih le okoli 6200 hektarjev, lani pa smo kljub hudi suši namakali zgolj 3803 hektarjev (sedem odstotkov manj kot leto poprej) ali dobrih 61 odstotkov vseh. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) smo imeli lani za namakanje pripravljenih najmanj zemljišč po letu 2017 in celo 146 hektarjev manj kot leta 2003, ko je bila prva večja katastrofalna suša. Največ (8299 hektarjev) zemljišč smo imeli za namakanje pripravljenih leta 2011, najmanj (4727 hektarjev) pa leta 2005. Po sušno katastrofalnem letu 2003 smo največ površin (4955 hektarjev) namakali leta 2022 in najmanj (1812 hektarjev) leta 2005.
Sursova statistika tudi pravi, da so v letu 2025 največ (75 odstotkov) namakanih površin predstavljali njive in vrtovi, enajst odstotkov sadovnjaki, oljčniki in drevesnice, osem odstotkov športna igrišča, štiri odstotke smučišča (zasneževanje) ter dva odstotka rastlinjaki, travniki in vinogradi. Po navedbah Sursa smo lani za namakanje porabili 4,7 milijona kubičnih metrov vode, od tega smo je 76 odstotkov pridobili iz površinskih voda in 24 odstotkov iz podtalnice. Od površinskih voda smo največ vode za namakanje pridobili iz zbiralnikov (75 odstotkov), sledijo tekoče vode (19 odstotkov), javni vodovod (pet odstotkov) in naravna jezera (manj kot odstotek).
Obljube pred posušenimi koruznimi storži
Vsakokratna suša, toča in pozeba na polja ter v vinograde, sadovnjake in hmeljišča pritegnejo politike in kmečke veljake. Ti pred kamerami in mikrofoni obljubijo marsikaj, predvsem hitro izplačilo denarne pomoči, toda pri uresničitvi obljub se vselej močno zatika. Danes si bosta zaradi suše prizadete kmetijske površine na območju Domžal skupaj ogledala državna sekretarka na MKM Mojca Erjavec in prvak kmetijske zbornice Jože Podgoršek. Tudi od njiju je pričakovati obljube o hitrem izplačilu pomoči, ki pa je veljavni predpisi prej kot leto dni po škodnem dogodku ne omogočajo. S takšnimi obljubami so se opekli že mnogi pred njima, nazadnje prejšnji premier Robert Golob, ki je po suši v letu 2022 vzvišeno zatrdil, da bo njegova vlada, ker je boljša od predhodnic, pomoč kmetom izplačala še isto leto. Iz tega seveda ni bilo nič.
Tvegano je tudi izplačilo akontacije državne pomoči še pred dokončno oceno škode, o čemer med drugim razmišlja aktualni kmetijski minister Janez Cigler Kralj. Spomnimo, to pot je po suši v letu 2003 ubrala vlada Antona Ropa in se močno zakalkulirala. Kmetom je akontacijo državne pomoči izplačala sredi decembra 2003, toda ker se je kasneje izkazalo, da je bilo škode v resici precej manj, kot so kazale prve ocene, so skoraj 16.000 kmetov terjali, da jim vrnejo dobrih 2,4 milijona evrov. Nekateri so to storili, 6831 dolžnikom pa je Janševa vlada februarja 2006 dolg preprosto odpisala.