Mesta se rada kitijo z velikimi besedami in še večjimi vizijami. Pred kratkim je Ljubljana začrtala strateško pot v obliki vizije Ljubljana 2045: Supermesto. Gre za visokoleteči manifest, ki obljublja zeleno, podnebno odporno in krožno metropolo, kjer bo 450.000 prebivalcev uživalo najvišjo kakovost življenja, s poudarkom na 15-minutnih soseskah in trajnostni arhitekturi. Toda medtem ko snovalci prihodnosti na magistratu rišejo panorame urbanističnega ideala, se v avlah taistih večstanovanjskih zgradb, ki naj bi to mesto tvorile, odvija precej drugačna, bolj surova zgodba.
Predstavljajte si naslednji prizor, ki je zunaj dosega turističnih brošur postal vsakdanjost za stanovalce enega izmed ljubljanskih blokov. Moški v tridesetih letih se je odločil, da bo avla oziroma hodnik pred dvigalom vsako noč njegova spalnica. Na vljudne prošnje stanovalcev, naj odide, se odzove z gluho tišino. In ko obupani etažni lastniki za zaščito lastnine in miru pokličejo na pomoč tiste, ki bi morali varovati red, trčijo ob njihovo impotenco. Policisti se na klic odzovejo, ukrepajo korektno in moškemu ukažejo, naj zapusti zgradbo. Toda v trenutku, ko policisti izginejo za vogalom, se vsiljivec vrne.
Saj ne, da ne bi razumeli, da sodobni čas ustvarja brezdomce, da je sistem, v kakršnem živimo, pač tako naravnan, da nekatere odrine na rob. Vendar pa je očitno, ker je takih primerov vse več, da nekaj vendarle ni v redu.
Tukaj nastopi srhljiv paradoks vizije prihodnosti. Medtem ko nas Ljubljana 2045 vabi k razmisleku o estetsko dovršenem mestu, stanovalci v tem istem mestu danes debatirajo o nečem še do nedavna povsem distopičnem – najemu zasebnih varnostnih služb, ki bi ponoči ščitile njihovo lastnino, njihova preddverja. Zatekanje k privatizaciji osnovne varnosti pa je znamenje, da je nekaj hudo narobe. Pomeni, da je družbena pogodba na najbolj osnovni mikroravni razpadla.
Tako se mesto leta 2045 riše v povsem drugačnih obrisih.
Ne gre za to, da bi kritizirali vizijo. Vendar takšni lepi načrti običajno ignorirajo tisto, česar preprosto nočejo videti.
Vprašamo se torej lahko, ali si resnično želimo mesta, kjer se bleščeči zeleni bulvarji, pametna infrastruktura in arhitekturni presežki ustavijo pred vrati utrjenih, z varnostniki obdanih stanovanjskih kompleksov. Prava mera civiliziranosti in uspešnosti se namreč ne meri z obljubami za leto 2045, pač pa neko mesto v resnici pokaže svoj pravi obraz ob treh zjutraj, na mrzlih ploščicah vhodne avle, v surovem trku med temeljnimi pravicami državljanov do varnega doma in brezizhodnim socialnim obupom tistih, ki so ostali na dnu.
Pa to ni samo problem Ljubljane. Je problem države. Dokler zadev ne začnemo reševati na učinkovit način, bodo vsi načrti o supermestu – in navsezadnje o superdržavi, če prisluhnemo aktualni politiki – zgolj iluzija visokih besed za zidovi nedotakljivih.
