Ljubljana je danes precej drugačna, kot je bila nekoč. V številnih pogledih. In da, tudi v tistih manj lepih se je korenito spremenila. To je ena od zgodb, ki razkriva drugačen današnji vsakdan, kot ga vidimo na plakatih po mestu. Glavni protagonist pa ni kakšen nasilnež iz črne kronike (oh, teh je bilo vselej nekaj, od slovitih šišenskih in savskih band naprej), temveč brezdomec, moški v tridesetih letih. Njegovo izbrano prizorišče tudi ni temna, zapuščena ulica, temveč osvetljena in vzdrževana vhodna avla običajne ljubljanske večstanovanjske stavbe, zgrajene v gradbenem bumu sedemdesetih let.
Pred nami je moški, ki se zaveda, da so vrata te stavbe opremljena z elektronskimi ključavnicami in varovana s kamero, zato nikoli ne uporabi sile. Je preprosto oblečen in ima precej shojene športne copate, a težko bi že na prvi pogled rekli, da je brez doma.
In je tudi potrpežljiv. Včasih lep čas čaka v senci zunaj zgradbe, neopazen. In šele ko se utrujen stanovalec vrne s kakšnega nočnega dogodka in odpre težka vhodna vrata, izkoristi priložnost in se zmuzne za njim v notranjost.
Ko so stanovalci prvič odkrili tega neznanega moškega, kako spi na tleh njihove avle, je bila reakcija mešanica šoka in empatije. Poskusili so s človeškim pristopom, ki pritiče civilizirani družbi. Vljudno in mirno so ga prosili, naj zbere svoje stvari in zapusti njihov prostor. Vendar je moški te besede preprosto preslišal. Njegov edini odziv je bila nekakšna ignoranca. Dobro je vedel, da običajni ljudje ne bodo uporabili fizične sile, hkrati pa se je zavedal svoje največje prednosti, in sicer da nima kaj izgubiti. Moški se je naslednjo noč vrnil na isto mesto. In nato znova in znova. Avla je postala njegovo prebivališče, stanovalci pa talci v domu. Pozni nočni prihodi ali jutranji odhodi v službo so postali nelagodni, s tesnobo pred neprijetnim srečanjem. Posebej za otroke, ki so zjutraj odhajali v šolo.
Prošnje ne delujejo
Ko so se stanovalci zavedeli, da vljudnost in prošnje ne delujejo, so naredili najbolj logično potezo in na pomoč poklicali policijo. Pričakovali so, da bo avtoriteta uniforme ponovno vzpostavila meje zakona. Toda namesto hitre in učinkovite rešitve so dobili lekcijo iz sodobne pravne impotence. Policisti so hitro prišli na kraj dogodka, postopek je bil izjemno korekten in rutinski. Moškega so poznali že od prej in mu ukazali, naj zapusti zgradbo. Ni se upiral. Pobral je tistih nekaj reči in mirno odšel. Policijsko vozilo je odpeljalo in zdelo se je, da je red vzpostavljen. Toda še preden so se modre luči dobro izgubile v naslednji ulici, se je vrnil. Zgodba se je od takrat ponavljala iz noči v noč.
Policijska uprava Ljubljana na vprašanja o tem skrb vzbujajočem fenomenu odgovarja, da na območju njihove celotne policijske uprave občasno prejmejo prijave občanov in da tudi sami ob terenskih kontrolah redno zaznavajo zbiranje brezdomcev v različnih predelih mesta kot tudi njihovo prenočevanje na dostopnih krajih. Pristojni organi zagotavljajo, da se policisti na prav vsak primer posebej odzovejo in na kraju ugotavljajo, ali so morda izpolnjeni elementi kaznivih ravnanj.
Vendar pa je pravni okvir, znotraj katerega lahko policisti operirajo, izjemno omejen. Kot pojasnjujejo na PU Ljubljana, prenočevanje na javnem kraju primarno ureja zakon o varstvu javnega reda in miru, in sicer v svojem 18. členu. Po besedah policije ta zakon določa, da kdor prenočuje na javnem kraju ali v drugih dostopnih prostorih, ki za to niso izrecno namenjeni, in s takšnim ravnanjem koga vznemirja, se kaznuje z globo v razponu od 100 do 500 evrov. Pri tem dodajajo, da policisti v primeru prijave prenočevanja – posebej takrat, ko gre za vznemirjanje okolice – preverijo vse okoliščine in temu ustrezno ukrepajo.
Prava ironija situacije se v polnosti pokaže šele v neuradnih pogovorih. Morebitne izrečene globe so na papirju morda videti smiselne, v realnosti uličnega življenja pa so popolnoma brezpredmetne. Kaj se namreč zgodi, če takšen vsiljivec v bloku ob vstopu povzroči materialno škodo? Če zlomi ključavnico, uniči domofon, onesnaži stene ali poškoduje stopnišče, stanovalci utrpijo škodo? Primer lahko prijavijo in policija bo škodo vestno popisala. Toda vsakršen poskus pravne izterjave stroškov je vnaprej obsojen na propad.
Zakaj? Ker ti posamezniki uradno ne posedujejo premoženja. Še več, zakonodaja strogo varuje minimum sredstev na transakcijskih računih, ki zagotavlja golo preživetje in ga ni mogoče rubiti pod nobenim pogojem. To v praksi pomeni, da so storilci tovrstnih prekrškov finančno nedotakljivi. Celotno breme morebitne obnove, čiščenja in popravil vedno znova pade izključno na ramena lastnikov.
Brez statistike
Policija ne vodi statistike na podlagi, kot temu pravijo, ekonomskega statusa oseb, zato točnih podatkov o tem, koliko je pravzaprav tovrstnih dogodkov, ne morejo podati. Vse, kar represivnemu aparatu ostane, je nasvet prestrašenim občanom: svetujejo jim, naj primerno zavarujejo dostope v objekte, da vanje ni mogoče neovirano vstopati, o vsaki zaznani kršitvi pa naj nemudoma obvestijo policijo na številko 113.
Toda kot bridko ugotavljajo mnogi meščani, zaklenjena vrata ne pomenijo ničesar tistemu, ki preprosto in potrpežljivo počaka na tistega, ki ima ključ.
Ljubljančani se tudi na tak način soočajo z mračno platjo mesta. Problem, ki je bil še nedolgo tega praktično neznan, sedaj postaja vse večji. Na koga se torej lahko obrnejo meščani, ko policija ostane brez vzvodov? Na Mestno občino Ljubljana? Ne, če ne more ničesar narediti policija, lahko občina še manj. Odgovori z magistrata, čeprav dolgi in podrobni, prinašajo bolj birokratsko tolažbo, ki pa ne rešuje nočne more.
MOL v odgovorih na naša vprašanja pojasnjuje, da v Ljubljani že sedaj delujejo številni socialnovarstveni programi, da so skrajno socialno izključenim in brezdomnim osebam na voljo socialnovarstveni programi za temeljno oskrbo, kamor sodijo hrana, obleka, higienska oskrba in prenočišče oziroma zavetišče.
Občina med drugim posebej izpostavlja programe nastanitvene podpore v stanovanjih ter kontinuirano, svetovalno terensko delo. To delo naj bi bilo po njihovih navedbah namenjeno predvsem umirjanju in aktivnemu preprečevanju konfliktov ter svetovalnemu delu z uličnimi brezdomci oziroma socialno ranljivimi osebami, ki zaradi različnih življenjskih okoliščin, ki niso nujno samo brezdomstvo, veliko svojega časa preživijo na javnih površinah oziroma se lahko tam tudi moteče vedejo.
Terensko delo poteka na različnih lokacijah po središču mesta od ponedeljka do petka, med 10. in 21. uro. Izvajajo ga različne nevladne organizacije, celotno delo pa koordinira Društvo Kralji ulice. Vendar tukaj zeva ogromna vrzel: kaj se zgodi po 21. uri in kaj zunaj središča mesta? Takrat ko se uradne ure iztečejo, se bitka prestavi na pragove in v avle zasebnih zgradb.
Upanje na prihodnost
Občina velike upe polaga v bližnjo prihodnost. Konec poletja bo brezdomnim v Ljubljani na voljo povsem nov bivanjski center na Poljanski cesti. Kot poudarjajo, je to prvi namenski in skrbno načrtovan objekt z dostojnimi nastanitvenimi zmogljivostmi v mestu. Polovico tega objekta bodo zasedale samostojne bivalne enote, preostanek pa prostori za higiensko oskrbo, prehrano in dnevne aktivnosti. Pričakujejo, da bo razpoložljivost teh novih, neposredno dostopnih in dokaj zasebnih nastanitvenih zmogljivosti močno zmanjšala prav tiste oblike brezdomstva, ki so javnosti najbolj vidne. Prepričani pa so tudi, da bo ta pridobitev prispevala k zmanjšanju primerov prenočevanja v večstanovanjskih blokih, o katerih poročajo stanovalci.
Mimogrede, opozorili so tudi na vlogo države, saj menijo, da brezdomstva ni mogoče reševati zgolj na lokalni ravni, temveč so nujni sistemski ukrepi. Opozarjajo na Strategijo za preprečevanje in končanje brezdomstva v Sloveniji, ki je bila javnosti predstavljena marca lani. Toda kot z grenkobo dodajajo, žal sploh ni v veljavi.
Sredi tega absurdnega začaranega kroga prelaganja odgovornosti prebivalcem ne ostane prav veliko možnosti. Ena izmed idej, ki vse pogosteje odmeva na sestankih obupanih etažnih lastnikov, je najem zasebnih varnostnih služb. Varnostniki bi tako namesto države prevzeli nadzor in vsako noč patruljirali po stopniščih in preddverjih ter fizično preprečevali vstop vsiljivcem. Toda vprašati se moramo o širših posledicah: ali se sploh zavedamo, kaj to pomeni? Če privolimo v družbo, kjer morajo državljani iz lastnih žepov plačevati zasebne varnostnike, da bi zaščitili dostop do lastnega doma, smo kot sodobna evropska država treščili na dno.
To nas neizbežno vodi v model družb, kjer se bloki spreminjajo v strogo varovane utrdbe za tiste, ki si to lahko privoščijo, javni prostor pa je prepuščen kaosu. Je to res Ljubljana, ki jo želimo?
