Evropa ne doživlja začasne demografske krize, ampak trajno spremembo družbe, na katero se mora prilagoditi, je ključna ugotovitev sveže objavljenega demografskega poročila evropske komisije. »Zdravila« za prihodnost pa Evropska unija ne išče (več) v »vrnitvi v preteklost« z visoko rodnostjo, ampak v prilagoditvah gospodarstva, države in socialnih sistemov novi realnosti – družbi dolgoživosti in priložnostim, ki jih odpira.
Daljše in bolj zdravo življenje namreč prinaša tudi nove možnosti, med drugim ljudem omogoča, da dlje ostanejo aktivni, se udejstvujejo v skupnosti, prenašajo svoje znanje in izkušnje ter še naprej prispevajo družbi. Dolgoživost ima tudi gospodarski učinek: odpira prostor za tako imenovano srebrno ekonomijo (angleško silver economy), ki obsega hitro rastoči trg izdelkov in storitev, prilagojen potrebam in željam starejših.
Evropa tako prehaja v obdobje, v katerem starejši, ki predstavljajo vse večji delež prebivalstva, niso več razumljeni kot breme, ampak kot pomemben družbeni kapital. Čeprav gre za pomemben premik v razmišljanju, ki staranja ne obravnava več zgolj skozi stroške pokojnin, zdravstva in oskrbe, hkrati prinaša tudi nove odgovornosti: demografska politika prihodnosti se ne more vrteti samo okoli pokojnin, temveč mora biti večji poudarek na zdravstvu, stanovanjskem vprašanju, trgu dela, izobraževanju, socialnem varstvu in predvsem medgeneracijskem sodelovanju.
Mladi in starejši ne tekmujejo za iste pravice
Prav pri medgeneracijskem sožitju se pojavljajo največje napetosti in zdi se, da solidarnost že razpada: mlajše generacije skrbi, ali bodo nekoč sploh deležne dostojne pokojnine, starejši pa po desetletjih dela pričakujejo več spoštovanja in priznanja za svoj prispevek družbi.
A to ni boj ene generacije proti drugi, opozarja Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS). »Največja zmota bi bila, če bi začeli generacije ščuvati drugo proti drugi. Mladi in starejši niso tekmeci za iste pravice, ampak partnerji v istem družbenem sistemu. Vsak mlad človek bo nekoč star in vsaka odločitev, ki jo sprejmemo danes, bo določala kakovost njegovega življenja čez nekaj desetletij.« Po njenem mnenju je največja odgovornost države, da oblikuje dolgoročno vzdržne politike, ki bodo zagotavljale dostojne pokojnine, dostopno zdravstvo, učinkovito dolgotrajno oskrbo in kakovostno življenje za vse generacije.
»Mlade skrbi, ali bodo nekoč sploh imeli dostojne pokojnine, starejši pa opozarjajo, da pokojnina ni socialna pomoč, ampak rezultat desetletij dela in vplačevanja prispevkov – in oboji imajo prav,« dodaja. Pri tem pa medgeneracijska solidarnost ni le naloga države, saj jo – z odnosom do starejših, pripravljenostjo na sodelovanje in priznavanjem vrednosti izkušenj – gradimo vsi. »Želimo si družbe, v kateri starost ne bo pomenila socialne negotovosti ali osamljenosti, ampak življenjsko obdobje, v katerem človek ostane dejaven, vključen in spoštovan. Če bomo takšno družbo ustvarili za današnje starejše, jo bomo ustvarili tudi za današnje mlajše rodove,« poudarja Janova.
Znanje, izkušnje in modrost starejših so po njenem mnenju pomemben družbeni kapital. Ne gre le za njihovo vključevanje na trg dela, ampak tudi za sodelovanje v prostovoljstvu, civilni družbi, družini in lokalnem okolju.
Starejši niso strošek, ampak priložnost
Kljub temu družba starost še vedno (pre)pogosto razume kot oviro. Starejši se srečujejo z diskriminacijo na trgu dela, premalo so vključeni v procese odločanja, njihove izkušnje pa niso vedno dovolj cenjene. »Družba, ki ljudi obravnava in razume kot strošek, izgublja pomemben del svojega razvojnega potenciala. Zato mora aktivno staranje postati ena od temeljnih razvojnih politik države, saj ne gre za vprašanje ene generacije, temveč za kakovost družbe kot celote,« opozarja Janova.
V Sloveniji smo po njenem mnenju naredili nekaj pomembnih korakov pri razumevanju aktivnega staranja, tudi zaradi prizadevanj ZDUS, vendar se o starejših še vedno prepogosto govori predvsem skozi prizmo zdravstva in socialnega varstva. »Premalo jih vidimo kot ljudi z bogatim znanjem, izkušnjami in neprecenljivim družbenim kapitalom,« pravi. Med njihovimi člani niso le uporabniki storitev, temveč tudi prostovoljci, mentorji, športniki, ustvarjalci in pomemben steber medgeneracijske povezanosti. To denimo dokazuje tudi projekt ZDUS Starejši za starejše, ki že več kot dve desetletji kaže, da starejši niso le prejemniki pomoči, ampak tudi njeni pomembni ustvarjalci, še doda predsednica zveze.
Daljša delovna aktivnost naj bo izbira, ne prisila
Evropska komisija kot enega od odgovorov na staranje prebivalstva izpostavlja večjo vključenost starejših na trg dela. Slovenija ima pri tem še precej prostora za izboljšave. Če bi zaposlenost ljudi med 55. in 64. letom povišali za deset odstotkov in se s tem približali ravni Švedske, bi lahko pridobili več deset tisoč dodatno aktivnih prebivalcev, ne da bi povečali število rojstev ali priseljevanje. Švedska je med državami najbolje prilagodila trg dela staranju prebivalstva in dosega najvišjo zaposlenost starejših v Evropi (Švedska 78 odstotkov, Slovenija 58 odstotkov, s čimer zaostajamo tudi za povprečjem EU, ki se giblje okoli 66 odstotkov v starostni skupini od 55 do 64 let).
Delo po upokojitvi in daljša delovna aktivnost postajata vse pomembnejši temi tudi v Sloveniji. Zdenka Jan meni, da je vključevanje starejših v delo in družbo pomembno, vendar mora ostati njihova svobodna odločitev. Sedanja zakonodaja sicer spodbuja tiste, ki lahko delajo in želijo delati dlje.
Kakšne učinke bo prinesel zakon o interventnih ukrepih, ki je trenutno še v ustavni presoji glede možnosti izvedbe naknadnega zakonodajnega referenduma, Janova za zdaj težko ocenjuje. Spomnimo: zakon uvaja tako imenovani dvojni status. Tistim, ki izpolnjujejo pogoje za starostno upokojitev, a ostanejo delovno aktivni, obljublja polno izplačilo pokojnine in hkrati celotno plačo. »Gre za zakonsko obljubo, o kateri bo imel ekskluzivno pravico odločanja delodajalec. Delavec bo lahko ponudbo le sprejel ali zavrnil, kakršna koli že bo, pri čemer se bo moral pred tem, če izpolnjuje pogoje, obvezno upokojiti. Kakšne posledice bo imela določba o obvezni upokojitvi ob izpolnitvi pogojev, bo pokazal čas. Pritiska na starejše, da bi morali delati še naprej, pravzaprav ni. Ponudbo delodajalca lahko vedno zavrnejo, seveda če jim njihov materialni položaj to omogoča. In smo spet pri izhodišču – pri dostojnih pokojninah,« sklene predsednica ZDUS.
Dostojna pokojnina je temelj varne starosti
Če bi morala izpostaviti en ukrep, s katerim bi starejšim država pokazala, da jih ne odriva na rob družbe, bi to bilo zagotovilo, da zaradi inflacije ali drugih gospodarskih razmer noben upokojenec ne izgublja kupne moči svoje pokojnine. »Pokojnina je pravica, pridobljena z delom, in nikakor ni socialni transfer. Država mora zagotoviti sistem usklajevanja pokojnin, ki bo ljudem omogočal dostojno življenje tudi v starosti,« poudarja.
Ob tem dodaja, da starejši potrebujejo še nekaj: občutek, da jih družba vidi, sliši in spoštuje. Njihove izkušnje niso breme, ampak vrednota. »Odnos do starejših je vedno tudi odnos do lastne prihodnosti. Družba, ki spoštuje svoje starejše, gradi varnejšo prihodnost za vse generacije,« sklene Zdenka Jan.
