Svetovno nogometno prvenstvo, prvo, ki so ga gostile tri države, in prvo, na katerem je sodelovalo 48 reprezentanc, je bilo prvenstvo presežkov. A ne nujno športnih, temveč predvsem komercializacije in politične instrumentalizacije, tudi bizarnosti. Nogomet, nekoč sveta igra, ki je združevala narode, se je namreč znova izkazal za vrhunsko kuliso. Predstave, ki so se odvijale za njo, pa so imele z igro bore malo skupnega in so bolj kot kaj drugega razkrivale pravo naravo sodobnega globalnega športa.
Glavna akterja omenjenega dogajanja sta bila predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa) Gianni Infantino in predsednik ZDA Donald Trump. Ne spomnimo se športnega dogodka, na katerem bi si človeka, ki sta že tako na funkcijah, ki ju silita v središče pozornosti, tudi v trenutkih, ko bi oder morala prepustiti drugim, vseskozi želela biti v soju žarometov. Kot bi hotela vsemu svetu dokazati, da sta večja od Messija in Ronalda. Jasno, Trump to počne že vse življenje, Infantino pa je izpadel kot njegov odličen učenec – ko Trumpa ni bilo poleg. Ko je bil, pa mu je Infantino sledil kot nekakšen kužek, se mu nasmihal in dobrikal ter zvesto, v slogu omenjene živali, branil vse njegove izjave in poteze. Do te mere, da je bilo zanj vse skupaj včasih že kar ponižujoče. Ko se je Trump denimo javno hvalil, da ga je poklical in prosil, naj izbrišejo rdeči karton oziroma prepoved igranja ameriškemu napadalcu Folarinu Balogunu v osmini finala, je Infantino zmogel le kisel nasmešek, ko je Trumpova delegacija polovici iranske delegacije in celo somalijskemu sodniku Omarju Artanu prepovedala vstop v državo, pa je to naglas podpiral.
Časi, ko je Fifa znala suspendirati posamezne nogometne zveze ob vsakem najmanjšem vmešavanju politike, so tako le še bled spomin. Ali pač? Prepričani smo, da bi Infantino, če ne bi šlo za ZDA (ali morda še kakšno bogato zalivsko državo), zagotovo moraliziral in tudi ukrepal povsem drugače. A Trump in bogati Arabci so mu že zdavnaj zrasli čez glavo, simbolično češnjo na smetani pa je prihranil prav za konec, ko je po podelitvi pokala svetovnim prvakom, reprezentanci Španije, kot kakšen kljukec neuspešno lovil Trumpa in mu skušal dopovedati, naj se vendarle umakne z odra za zmagovalce in ga prepusti – zmagovalcem. Trump se kot kakšen neotesanec seveda ni pustil motiti in tako je na vseh fotografijah svetovnih prvakov v trenutku slavja tudi njegova podoba.
No, pa smo sklepne besede ob svetovnem prvenstvu tudi sami večinoma namenili tistima, ki si tega pravzaprav na zaslužita. O tistih, ki si, pa več na športni strani.
