Šolarji in dijaki so nedavno dočakali težko pričakovane počitnice in tudi študenti bodo v teh dneh zaključili izpitno obdobje. Ob besedi počitnice si večina ljudi pred seboj slika mlade obraze, prve ljubezni, kepice sladoleda in konec mučenja z vprašanjem, ali je rok za oddajo seminarske naloge jutri ali je bil nemara že včeraj. A študentsko in počitniško življenje ima še eno različico, ki je morda manj glasna, ki nima neopravičenih ur in težav z jutranjim vstajanjem, a postaja vse pomembnejši del naše družbe. Njeni protagonisti niso bruci z nahrbtniki, temveč ljudje z bogatimi življenjskimi izkušnjami, ki obiskujejo univerze za tretje življenjsko obdobje.
V Sloveniji se je lani »na stara leta« v študijske klopi vrnilo skoraj 15.000 »študentov«. Ti študenti imajo marsikaj skupnega s svojimi mlajšimi kolegi. Tudi oni hitijo na predavanja, si zapisujejo pomembne ugotovitve in včasih potožijo, da je snovi preveč. Po drugi strani pa imajo pred mladimi eno veliko prednost: natančno vedo, zakaj so prišli. Nihče jih ni poslal tja zaradi točk za vpis ali zaradi diplome. Niso prišli po tisto, kar je treba, ampak po tisto, kar je po meri njihove duše. Ne iščejo bližnjic do diplome in površnega znanja, ampak včasih celo na ravni znanstvenikov dopolnjujejo znanje na področjih, za katera prej niso našli časa.
Univerze za tretje življenjsko obdobje dokazujejo, da želja po znanju nima starostnih in tudi siceršnjih omejitev. Na njihovih predavanjih lahko srečamo nekdanjega strojnika, ki se navdušuje nad umetnostno zgodovino, upokojenko, ki se uči osnov italijanščine, da bo lahko ob obisku Italije naročila kavo, ali pa upokojenega agronoma, ki si želi razumeti, kako deluje njegov pametni telefon.
Zdrava radovednost je ena najdragocenejših človekovih lastnosti. Brez nje postajamo ujeti v prepričanje, da smo se naučili že vse, kar je treba vedeti. A svet okoli nas ne miruje. Tehnologija se spreminja, družba se spreminja, spreminjamo se tudi ljudje. Vseživljenjsko učenje zato ni modna fraza iz strateških dokumentov, ampak nuja in hkrati privilegij tistih, ki se zanj odločijo. Morda bi se lahko tudi mlajši kaj naučili od starejših študentov. Ne toliko o učenju samem, temveč o odnosu do njega. Da znanje ni ciljna črta, ki jo prečkamo z diplomo v roki, ampak pot, ki traja vse življenje. Če status »večnega študenta« med mladimi ni nekaj, s čimer bi se posebej hvalili, si študenti tretjih univerz nasprotno še kako želijo, da bi trajal večno.
