Arheolog in arheoastronom Šprajc že več kot tri desetletja raziskuje majevsko civilizacijo na območju današnje Mehike. Njeni začetki segajo približno 4000 let v preteklost, največji razcvet pa je dosegla v klasičnem obdobju med letoma 250 in 900 našega štetja. Do njenega razpada pa je prišlo zaradi prepleta več dejavnikov.
"Civilizaciji Majev so najhujši udarec zadali španski osvajalci v začetku 16. stoletja. Že dolgo pred tem, v 9. in 10. stoletju, pa je propadel politični sistem v osrednjem in južnem delu majevskega sveta, zaradi česar je prišlo tudi do hudega demografskega upada," je poudaril.
Družbo so prizadeli tudi prenaseljenost, izčrpavanje tal in dolgotrajne suše, odločilen udarec pa so predstavljale vojne. Te niso uničile le številnih mest, temveč tudi trgovske poti, od katerih je bil majevski svet življenjsko odvisen. "Najhuje je bilo prizadeto osrednje nižavje, medtem ko so druga območja živela naprej," je povedal.
Po njegovih besedah zato pogosto prepričanje, da so Maji skrivnostno izginili, ne drži. Danes v jugovzhodni Mehiki, Gvatemali, Belizeju ter delih Hondurasa in Salvadorja živi več milijonov njihovih potomcev, ki poleg majevskih jezikov še vedno ohranjajo tudi pomemben del svoje kulturne in duhovne dediščine.
Šprajc je kot predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU vodil številne raziskovalne odprave, med katerimi je njegova ekipa odkrila več doslej neznanih majevskih mest.
Kamnite stele razkrivajo zgodbo mest
Na območju mehiške zvezne države Campeche na polotoku Jukatan je s svojo raziskovalno ekipo nedavno odkril majevski naselbini, manjše mesto Minanbe in veliko večje, ki je bilo domačinom iz bližnjih krajev znano pod imenom El Yesal. "Najbolj nas je presenetil Minanbe, ki je bil povsem neznan. Ne gre za posebej veliko najdišče, monumentalni del obsega približno 15 hektarjev. Ker smo že prej imeli na voljo lidarske posnetke, smo vedeli, kam gremo, nismo pa pričakovali, da bomo našli kar 14 kamnitih stel in oltarjev. Za tako majhno mesto je to zelo nenavadno," je Šprajc povedal v pogovoru za STA.
Nekoliko drugačna zgodba je bila pri El Yesalu. Za njegove ruševine so domačini vedeli že dolgo, kot je dejal, pa nihče ni slutil, kako obsežno je bilo mesto. "Šele letošnja raziskava je razkrila, da gre za eno največjih majevskih mest v osrednjem nižavju, katerega monumentalno jedro se razprostira na približno kvadratnem kilometru," je povedal.
V osrednjem delu mesta izstopa velika akropola s štirimi piramidami, od katerih se najvišja dviguje 27 metrov nad osnovno, do 15 metrov visoko ploščad. Kljub svoji velikosti pa so raziskovalci tam odkrili precej manj kamnitih stel in oltarjev kot v bistveno manjšem Minanbeju.
Kot je pojasnil Šprajc, bi bil to lahko odraz različnih političnih tradicij posameznih majevskih mestnih držav. "Maji namreč niso živeli v enotni državi, temveč v številnih neodvisnih mestnih državah. Vsak vladar je zato imel precej svobode pri arhitekturi, okrasju in načinu političnega predstavljanja," je pojasnil.
Stele niso bile zgolj okras, temveč javni spomeniki, na katerih so vladarji ovekovečili svoje rodovnike, vojaške zmage in druge pomembne dogodke.
Trgovsko središče
Raziskovalci domnevajo, da je bil Minanbe pomembno trgovsko središče. Njegovo okolico prepredajo umetne poljedelske terase, na širšem območju pa so odkrili tudi ozke in v koncentričnih krogih razporejene ploščadi, ki bi lahko služile kot tržnice. "Ena od možnih razlag je, da je Minanbe svoj pomen in bogastvo gradil prav na trgovini s presežki hrane. Če je bilo trgovsko središče uspešno, so bili uspešni tudi njegovi vladarji," je pojasnil Šprajc. Veliko število stel bi tako lahko odražalo prav njihov politični in gospodarski vpliv. "Več bodo, seveda, pokazale analize," je pripomnil.
Po drugi strani bi bila razlika v številu stel deloma lahko posledica dolgoletnega ropanja. "Pri El Yesalu nas je namreč neprijetno presenetilo veliko število roparskih izkopov. Številni spomeniki so bili poškodovani ali uničeni," je povedal.
Ropanje arheoloških najdišč je v Mezoameriki že desetletja eden večjih izzivov arheologov. Po Šprajčevih besedah roparji običajno iščejo grobove vladarjev in pripadnikov plemstva, ki so jih Maji pogosto pokopavali pod templji in palačami. Ker približno vedo, kje bi se lahko nahajali, v stavbe kopljejo rove in predore v upanju, da bodo naleteli na dragocene najdbe. Njihov cilj so predvsem dragoceni predmeti, kot so maske iz žada, nakit ali bogato okrašena keramika, ki na črnem trgu dosegajo visoke cene.
Za njimi na najdiščih ostanejo uničene stavbe in nepovratno izgubljene informacije o preteklosti. Prav zato je pomembno, da so nova odkritja čim prej dokumentirana in objavljena. "Če najdemo in popišemo spomenik, ga je veliko težje nezakonito prodati, saj obstaja dokaz, da je bil še nedavno na svojem prvotnem mestu," je poudaril arheolog.
Lidar revolucija v arheologiji, a terensko delo še vedno nepogrešljivo
Danes raziskovalcem pri iskanju novih najdišč močno pomaga lidar - tehnologija laserskega snemanja iz zraka, ki razkrije obrise stavb, cest in trgov in drugih struktur, skritih pod gosto vegetacijo.
"Lidar nam pokaže, da je na nekem mestu nekaj zanimivega, ne pove pa vsega," je ob tem opozoril Šprajc. "Na posnetkih vidimo ruševine stavb, ne vidimo pa, ali so se ohranili zidovi, fasade, stele s hieroglifi ali drugi pomembni spomeniki. Prav tako ne moremo določiti njihove starosti," je dodal. Kot je poudaril, zato terensko delo ostaja nepogrešljivo.
Letošnja odprava je bila še posebej zahtevna, ker v širši okolici Minanbeja ni bilo nobenih, niti starih in opuščenih kolovozov, ki so jih nekdaj uporabljali zaradi izkoriščanja lesa. "Zato smo si morali ozko pot za štirikolesnike odpirati z mačetami in motornimi žagami, nato pa velik del poti prehoditi peš," je opisal. Prav po tej zahtevni dostopnosti je novo odkrito mesto dobilo ime Minanbe, ki v majevskem jeziku pomeni "brezpotje" oz. "ni poti".
Čeprav je Šprajčeva ekipa skupaj z drugimi raziskovalci v skupno 14 odpravah sistematično pregledala velik del osrednjega Jukatana, številni predeli še vedno ostajajo neraziskani. Po Šprajčevih besedah je tam še na tisoče kvadratnih kilometrov gozda, ki ga še niso raziskali. "Kaj se tam skriva, je težko reči. Morda le manjša naselja, mogoče pa nas čaka še kakšno veliko majevsko mesto," je dejal.
Mit o miroljubni civilizaciji
Nova odkritja, kot je dejal, ne širijo le zemljevida majevskega sveta, temveč tudi poglabljajo razumevanje njihove družbe. Predstava o Majih se je namreč v zadnjih desetletjih močno spremenila. "Nekoč so Maji veljali za čisto izjemno civilizacijo. Mnogi, tudi ugledni arheologi, so mislili, da so bili miroljubno ljudstvo poljedelcev, ki mu je vladala poduhovljena elita, ki je ni zanimalo nič drugega kot koledar, opazovanje neba in verski obredi. Danes vemo, da je bila resničnost precej drugačna," je dejal.
Hieroglifi in arheološke najdbe razkrivajo družbo, zaznamovano s političnimi spletkami, vojnami, zavezništvi in tekmovanjem med mestnimi državami. Tudi nasilje ni bilo nič neobičajnega. "Na stelah so vladarji pogosto upodabljali premagane sovražnike, denimo tako, da so jih držali za lase, kar je bila izrazito ponižujoča gesta," je pojasnil arheolog.
Po njegovih besedah Maji tako niso bili zelo drugačni od drugih velikih civilizacij. Vsaka je razvila svoje značilnosti, vendar so se vse soočale z enakimi temeljnimi izzivi - kako preživeti, se organizirati in razumeti svet okoli sebe.
"Vedno znova me fascinira, koliko skupnega imajo na splošno družbe na primerljivi stopnji razvoja. To je pravzaprav še en dokaz, da ljudje ne glede na čas in kraj razmišljamo zelo podobno. Zato se mi zdijo predstave, da bi bile posamezne kulture ali ljudstva v temelju drugačne od drugih, povsem zgrešene," je dejal.
Nebo kot koledar, ura in zemljevid
Če bi se Šprajc lahko za en sam dan vrnil v čas največjega razcveta majevske civilizacije, bi opazoval njihove astronome. "Zanimalo bi me, kako so prišli do tako izjemno natančnih astronomskih spoznanj," je poudaril. Kot primer je navedel dolžino Luninega sinodskega meseca, torej časa med dvema enakima Luninima menama. Čeprav niso poznali sodobnih merilnih instrumentov niti decimalnih števil, so Maji mesece z 29 in 30 dnevi v daljšem ciklu izmenjavali v takšnem zaporedju, da je njihova povprečna dolžina Luninega meseca od današnje (približno 29,53 dni) odstopala za le okoli 23 sekund. "Kako in v kolikem času jim je to uspelo, ostaja ena večjih ugank," je izpostavil.
Astronomija za Maje, kot je dejal, ni bila zgolj opazovanje nebesnih teles. Nebo je bilo njihov koledar, ura in zemljevid. Po gibanju Sonca, Lune in zvezd so določali letne čase, čas setve in drugih kmetijskih opravil.
A nebo zanje ni bilo pomembno le zaradi praktičnih razlogov. Ker so v njem prepoznavali popoln in ponavljajoč se red, so verjeli, da je božanski in zato vpliva tudi na Zemljo. Zato so templje in mesta pogosto načrtovali tako, da so bili usmerjeni proti vzhodom ali zahodom Sonca ob pomembnih trenutkih leta. "Verjeli so, da lahko z obredi in pravilno zasnovo stavb pomagajo ohranjati kozmični red. Od tega je bilo po njihovem prepričanju odvisno tudi, ali bodo prišli dež, dobra letina in s tem preživetje," je dejal.
