Prvi maj je praznik dela, dan, ko zvenijo udarne budnice in ponosno plapolajo zastave. Toda ko ugasnejo praznični žari in ovenijo rdeči nageljni, se pred nami razgali surova, neizprosna resničnost slovenskega delavstva. Resničnost, v kateri delo za mnoge na dnu zaposlovalne verige ne predstavlja več dostojanstva in blaginje, pač pa golo preživetje, prežeto z znojem, krvjo in vse prepogosto – s smrtjo.
Krvavi davek, ki ga letos plačujejo slovenski delavci, je naravnost srhljiv. V manj kot štirih mesecih smo na deloviščih našteli že enajst smrtnih žrtev, medtem ko jih je bilo v celem preteklem letu uradno šestnajst. Ljudje umirajo pod podrtimi stenami, prevrnjenimi traktorji in padlimi bremeni. Številke inšpektorata za delo so alarmantne: samo lani so pregledali 460 gradbišč in 126 delovišč, pri tem pa ugotovili kar 2434 kršitev ter izdali 1249 ukrepov. Kot glavni razlog za nezgode pristojni navajajo neupoštevanje varnostnih predpisov in pomanjkljivo usposobljenost delavcev. Toda iskanje krivde v tako imenovani človeški napaki in nepazljivosti na dnu verige je nevarno sprenevedanje. Krivda namreč leži v sistemu, ki v imenu dobička in lovljenja nerealnih rokov varnost obravnava zgolj kot odvečen strošek. Tujim delavcem, ki jezika sploh ne razumejo, se v podpis podtaknejo papirji o fiktivnem varnostnem usposabljanju, nato pa se jih povsem nepripravljene porine v nevarnost.
Tisti, ki ne ugasnejo v tragičnih nesrečah, pa propadajo na obroke. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice opozarja na grozljiv in tih trend: generacija letnika 1971 in starejši, ki so desetletja garali za tekočimi trakovi in v fizično uničujočih poklicih, so danes popolnoma iztrošeni in izgoreli. Njihova telesa preprosto odpovedujejo. A namesto zdravljenja jim sistem obrne hrbet. Še huje – državni aparat, natančneje Zavod za zdravstveno zavarovanje, nad te izgorele in bolne ljudi na domove pošilja vojsko kontrolorjev bolniškega staleža. Namesto da bi država ostro sankcionirala podjetja, ki s suženjskimi pogoji te delovne invalide serijsko proizvajajo, raje preganja najšibkejše. Delavcu je ob upravičeni bolniški vcepljena huda slaba vest, kapital pa povsem nemoteno kuje dobičke na njegovih uničenih sklepih.
Praznovanje prvega maja ob takšni črni statistiki zato nujno pusti grenak priokus. Sistematično izčrpavanje delavcev ni nujno zlo gospodarskega napredka, temveč zavestna družbena izbira. Dokler bo država mižala ob »proizvodnji« invalidov, inšpekcije pa bodo prihajale prepozno, resnično nimamo česa praznovati. Izgoreli delavci danes ne potrebujejo prazničnih govorov in nageljnov; potrebujejo varnost, zdravje in pravico, da se po izmeni živi in zdravi vrnejo domov.
