Kaj natanko se je spremenilo med epidemijo covida-19, nihče ne ve, toda ko se je to neobičajno obdobje končalo, svet ni bil več enak, ljudje pa smo začeli govoriti o času pred korono in času po njej. In v času pred korono je bilo življenje na splošno lepše, kruh in moka sta bila cenejša, stanovanja dostopnejša, turizma je bilo manj in narava manj obljudena. Po koroni za hrano plačamo več, stanovanja so nedosegljiva, turizem je množični in narava je postala vrednota, s katero se vsak postavlja in ki jo mnogi promovirajo do izčrpanosti.
Turizem dosega povsod rekordne številke, ljudje potujejo kot nori, kot da bo jutri sodni dan. Slovenijo obišče na milijone turistov in po številkah sodeč imajo najraje gore, to občutljivo okolje, kjer je množičnost najbolj moteča. Triglavski narodni park je postal znamka, ki privablja že zato, ker je narodni park. Turisti želijo na Triglav, na planinah piti kislo mleko, gledati slapove, prekolesariti Vršič, se voziti s kajakom po Soči, se slikati pod Triglavsko severno steno … Na stotisoče jih obišče naravne znamenitosti. Cena v turizmu komajda še igra vlogo, (tuji) turist je pripravljen plačati, kolikor mu ponudnik postavi ceno. V Sloveniji je ta cena visoka, Julijske Alpe pa so postale blago, ki ga lahko kupi vsak, ki ima dovolj denarja. Če ga nima, ostane za zaprto zapornico. Ali doma.
Ko potujemo po svetu in po Alpah, je prav lepo in pomirjajoče videti na destinaciji domačina in domačega gosta. V gostilni, nastanitvi, trgovini ali kjer koli drugje v gorah. Takrat veš, da stvari v državi delujejo, da sta državljan in njegovo zadovoljstvo na prvem mestu, da so stvari dostopne za tiste, ki s svojimi davki prispevajo za dobro infrastrukturo, da si turizem ni podredil vsega. Tako je marsikje v zahodnih Alpah, kjer jim je povečini uspelo ohraniti zdravorazumskost, tako pri cenah kampov, parkirnin, cestnin kot pri drugih omejitvah. Pri nas pa se pogosto zdi, da so postali prav domači gostje in dnevni obiskovalci Alp nebodijihtreba, ki delajo dodatno gnečo na cesti, se pritožujejo nad zapornicami, visokimi cenami, medtem ko je tuji gost tiho, plača, kolikor je treba, uporablja javni avtobusni promet in je navdušen nam vsem. Toda ni daleč čas, ko je država z različnimi ukrepi in ko so prav domači gostje, z boni ali brez njih, reševali slovenski turizem. Kajti turizem ni nikoli samo stacionarni, je tudi izletniški. Od njega morda ne bodo zaslužile velike hotelske verige, bodo pa mali ponudniki. Med covidom-19 nam je neki trgovec s praznega Bleda iskreno povedal, da on od tujih gostov nima prav nič in da ves promet ustvari od dnevnih obiskovalcev. Nekaj je hudo narobe z vsako destinacijo, kjer domačih gostov praktično ni več.
