Srebrni kovanec iz 16. stoletja, ki so ga arheologi nedavno izkopali na vetrovnih obalah Magellanovega preliva, je dokončno potrdil lokacijo ene najbolj tragičnih in zloglasnih naselbin v zgodovini španskega imperija. Odkritje na območju, ki se ga je prijelo zlovešče ime Pristanišče lakote, predstavlja redek in izjemen primer popolnega ujemanja zgodovinskih ladijskih dnevnikov z materialnimi dokazi.
Kovanec, legendarni španski osmak (šp. real de a ocho), ki je v tistem času veljal za prvo pravo globalno valuto in je bil pogosta tarča gusarjev, so raziskovalci našli položenega na temeljnem kamnu nekdanje cerkve. Najdba, ki jo je usklajevala ekipa pod vodstvom zgodovinarke Soledad González Díaz z Univerze Bernardo O'Higgins v sodelovanju s čilsko nacionalno agencijo za raziskave, ni bila naključna, je poročala revija Smithsonian Magazine.
Srebrnik je bil tam namerno puščen med krščanskim obredom ob ustanovitvi kolonije Ciudad del Rey Don Felipe leta 1584. To dejanje do potankosti ustreza stoletja starim zapisom španskega pomorščaka in ustanovitelja kolonije Pedra Sarmienta de Gamboe.
»To odkritje predstavlja izjemno redko in močno stičišče med pisnimi viri ter arheološkimi dokazi,« je za medije pojasnila González-Díazova.
Raziskovalci so pri lociranju uporabili napredne detektorje kovin in orodja za geolokacijo. Francisco Garrido, arheolog iz Čilskega nacionalnega naravoslovnega muzeja, je poudaril praktičen pomen najdbe: »Zabeležili smo močan signal pod zemljo, vendar nismo vedeli, kaj nas čaka, dokler nismo začeli kopati. Zdaj z gotovostjo vemo, kje je stala cerkev. Od te točke dalje bo lažje določiti razporeditev preostalih struktur nekdanjega tabora.«
Strateška poteza
Zgodba kolonije Ciudad del Rey Don Felipe je zgodba o imperialnem napuhu, ki je trčil ob neizprosno naravo. Potem ko je angleški pirat Francis Drake leta 1578 uspešno preplul Magellanov preliv in začel neovirano pleniti španske ladje in pristanišča na tihomorski obali, je moral španski kralj Filip II. ukrepati. Da bi sovražnikom za vedno presekal to ključno pomorsko pot – edino varno povezavo med Atlantikom in Pacifikom pred zgraditvijo Panamskega prekopa – je na jug poslal floto dvajsetih ladij.
Večina ladij cilja zaradi viharjev sploh ni dosegla. Sarmiento de Gamboa je kljub temu uspel na severni obali preliva na skrajnem jugu današnjega Čila izkrcati približno 350 kolonistov.
Toda evropski prišleki, nevajeni brutalnega patagonskega mraza, ledenih vetrov in kamnite zemlje, so bili obsojeni na propad. Ker niso znali loviti lokalne divjadi ali nabirati hrane v novem okolju, je prva zima terjala grozovit davek. Ko se je Sarmiento de Gamboa odpravil po okrepitve in zaloge, so ga leta 1586 zajeli Angleži. Kolonisti so ostali prepuščeni sami sebi, lakoti in boleznim.
Leto kasneje, 1587, je na prizorišče prispel angleški pomorščak Thomas Cavendish. Med propadajočimi kočami je našel peščico izstradanih preživelih. Prizor je bil tako srhljiv, da je kraj preimenoval v Port Famine (Pristanišče lakote), ime, ki ga območje nosi še danes.
Kaj še sledi
Najdba kovanca utrjuje verodostojnost Sarmientovih zemljevidov in zapiskov. Ista raziskovalna ekipa je leta 2019 na podlagi njegovih skic že odkrila dva bronasta topova. Arheolog Simón Urbina z Južne čilske univerze sicer opozarja, da ostanki lesenih koč in obrambnih palisad še vedno manjkajo, zato bodo potrebne nove terenske raziskave.
Zanimiv je tudi podatek, ki so ga razkrile zadnje arheološke plasti, in sicer, da so območje pred prihodom Špancev in po njem uspešno poseljevala staroselska plemena. To dokazuje, da je bila lokacija geografsko in strateško sicer ustrezna, saj je lokalnemu prebivalstvu omogočala preživetje. Za Špance pa je bil preskok v surovo realnost Patagonije prevelik. Ekipa raziskovalcev zdaj upa, da bo lahko v celoti kartirala tabor in rekonstruirala zadnje mesece življenja v najbolj zakleti koloniji španskega imperija.
