Znanstveniki so odkrili, da rastline v stresnih situacijah, kot sta pomanjkanje vode in fizična poškodba, oddajajo visokofrekvenčne zvoke. Ti spominjajo na hitro pokanje mehurčkov. To odmevno odkritje dokazuje, da rastlinski svet še zdaleč ni tiho in bi lahko v prihodnosti korenito spremenilo nadzor in upravljanje kmetijskih pridelkov.
Raziskovalci z Univerze v Tel Avivu so v študiji, nedavno objavljeni v ugledni znanstveni reviji Cell, prvič uspešno posneli akustične signale rastlin, ki se prosto prenašajo po zraku. Ekipa, ki sta jo vodila evolucijska biologinja Lila Hadani in nevrobiolog Josi Jovel, je ob sadike paradižnika in tobaka postavila posebne mikrofone, ne da bi jih ob tem fizično pritrdila na rastje.
Podatki so pokazali osupljivo razliko v odzivu med zdravimi in obremenjenimi primeri. Neobremenjena rastlina v povprečju odda manj kot en zvočni signal na uro. Na drugi strani je žejna sadika paradižnika, ki pet dni ni dobila vode, v istem časovnem oknu proizvedla okoli 35 ultrazvočnih klikov. Zvoki se gibljejo v frekvenčnem pasu od 40 do 80 kilohercev, kar je zunaj dosega človeškega ušesa, katerega zgornja meja je približno 16 kilohercev. Presenetljivo je, da ti signali po glasnosti dosegajo od 60 do 65 decibelov, kar je povsem primerljivo z glasnostjo običajnega človeškega pogovora.
Znanstveniki so za analizo zbranih podatkov razvili algoritem strojnega učenja. Ta umetna inteligenca z visoko natančnostjo prepozna, ali rastlina trpi zaradi suše ali fizične poškodbe (na primer obrezane steblike), in določi celo njeno vrsto. Sistem je bil uspešen celo med testiranjem v hrupnem okolju rastlinjaka, polnem zunanjih motenj. Ob nadaljnjih preizkusih so potrdili, da zvoke pod stresom oddajajo tudi koruza, pšenica, vinska trta in kaktusi, s čimer so dokazali, da gre za širši biološki fenomen, ki sega dlje od nekaj laboratorijskih vrst.
Mehanizem nastanka teh zvokov za zdaj ostaja predmet preučevanja. Najverjetnejša hipoteza je kavitacija, kar je fizikalni proces, pri katerem se v vodovodnem sistemu rastline zaradi spremembe tlaka tvorijo in pokajo zračni mehurčki. Čeprav ni dokazov, da rastline te zvoke oddajajo z določenim namenom komunikacije, ima pojav izjemne ekološke posledice.
Žuželke, netopirji in glodalci, ki imajo sluh prilagojen visokim frekvencam, te signale brez težav zaznajo. Naravoslovni muzej v Londonu ob tem opozarja, da se zvoki v prostoru širijo celo do pet metrov daleč. Živali bi lahko te informacije uporabile pri izbiri optimalne rastline za prehranjevanje ali odlaganje jajčec.
