Letošnje leto se je v slovensko zgodovino vpisalo s srhljivo statistiko. V manj kot štirih mesecih smo na delovnih mestih zabeležili že 11 smrtnih žrtev, kar je skoraj trikrat več kot v enakem obdobju preteklih let. O tem, zakaj slovenska delovišča postajajo prizorišča tragedij, zakaj država raje nadzira bolniške staleže kot delovne pogoje in kako se na plečih najšibkejših kujejo dobički, smo se pogovarjali z Goranom Lukićem, predsednikom Delavske svetovalnice.
Številke so alarmantne. Do konca aprila je bilo že 11 smrtnih žrtev pri delu. V celotnem letu 2024 jih je bilo po uradnih podatkih 16. Kako si razlagate ta tragičen porast?
»Te številke niso le statistika za letno poročilo inšpektorata. To so ljudje, to so uničene družine in prijatelji. Če bomo nadaljevali v takšnem tempu, bomo imeli do konca leta 50 mrtvih. Nekaj je hudo narobe s pogoji dela in pritiski na delovnem mestu, vendar to ni od včeraj. Gre za vzorec, ki se sistematično prikriva, zdaj pa preko teh tragičnih številk prihaja na plano.«
Kdo nosi glavno odgovornost? Je to izključno delodajalec?
»Definitivno nosi največjo odgovornost delodajalec, vendar je v igri celotna veriga. Imamo medicino dela, ki bi morala ocenjevati delovno okolje, a je finančno povezana z delodajalcem. Imamo naročnike, ki narekujejo časovne in cenovne pritiske. Če delo ni opravljeno hitro in poceni, sledijo penali. V teh škarjah so ujeti delavci in podizvajalci, ki poskušajo biti »stroškovno učinkoviti« na plečih ljudi. To je recept za katastrofo.«
Omenili ste »prisilno solidarnost« med delavci. Kaj to pomeni v praksi?
»Imeli smo primer prodajnega prostora, ki so ga čistile tri delavke. Če gre ena na bolniško, morata drugi dve delati še več na že tako ogromnih površinah. Zato si ne upajo na bolniško, čeprav jih boli hrbet; raje pojedo pest tablet, da zdržijo. To je katastrofa, ki se dogaja vsak dan.«
Zelo kritični ste do nadzora bolniških odsotnosti, ki ga izvaja ZZZS. Pravite, da je tega nadzora več kot nadzora nad varstvom pri delu?
»Podatki kažejo prav to. Samo v marcu je bilo opravljenih več kot tisoč laičnih nadzorov bolniškega staleža s strani ZZZS. Če se bo ta tempo nadaljeval, bomo na koncu leta imeli več teh nadzorov kot pa vseh nadzorov inšpektorata za delo nad delodajalci. Država je v imenu učinkovitosti javnih financ prioriteto dala napadanju individualnih »izkoriščevalcev« bolniške, kolektivno pa ne napada delodajalcev, ki s slabimi pogoji te bolniške proizvajajo. Delodajalci so pač »gospodarski pogon« in so kolektivno zaščiteni.«
Pravite, da delodajalci namenoma ustvarjajo pogoje, ki vodijo v invalidnost?
»Točno tako. Imamo delodajalce brez lastne opreme, ki delavce pošiljajo s točke A na točko B kot v trgovini z ljudmi. Telo delavca pri takšnem tempu slej ko prej reče »dosti je«. In ko gre ta delavec na bolniško, se mu vceplja slaba vest, na vrata pa mu trka kontrolor. Socialna delavka v Soči mi je rekla, da točno vedo, katere firme sistematično proizvajajo invalide. ZZZS ima vse te podatke, vendar namesto nadzora žarišč slabih pogojev, raje nadzirajo posameznika na domu.«
Posebna zgodba so tuji delavci. Kako država ravna z njimi, ko zbolijo?
»Delavec iz Bosne, ki živi v Sloveniji v neki sobi, ki ni vredna bivanja, ne upa niti ven, ker se boji kontrole. Če želi v času bolniške v domači kraj zaradi osebnih ali zdravstvenih razlogov, mora dati vlogo na ZZZS. Zavod to avtomatsko razume kot potencialno kršitev in takoj pošlje kontrolo. Človek se vpraša: če bi takšne resurse in učinkovitost uporabili za redno preverjanje strojev, meritev in delovnih pogojev, bi sploh imeli toliko nesreč?«
Kako pa je z delavci iz bolj oddaljenih držav, kot sta Nepal ali Indija? Razumejo navodila za varno delo?
»To je ogromen izziv. Govoril sem z varnostnim inženirjem, ki sploh ne ve, kako bi tem ljudem razložil pravila, da bi jih razumeli. V veliki večini primerov jim nihče nič ne reče – dajo jim pogodbo v podpis in jih pošljejo na delovno mesto. Ti ljudje so pod pritiskom dolga, saj so agencijam plačali 5 ali 6 tisoč evrov, da so sploh prišli sem. Zato se eksponentno hitro ’iztrošijo’.«
Omenili ste tudi generacijski problem iztrošenosti. Kdo je najbolj ogrožen?
»Sistemski problem vidimo pri generaciji letnikov 1971–1979. To so ljudje v gradbeništvu, vzgojiteljice, čistilke. Gre za iztrošenost telesa zaradi števila operacij na uro, števila ur na teden in števila dni v letu. Ko se telesna bolečina združi s psihičnimi težavami in antidepresivi, dobimo invalida. Noro je, da se pogovarjamo o individualnih izkoriščevalcih, namesto o sistematičnem proizvajanju invalidov s strani delodajalcev.«
Bi bila rešitev v nagrajevanju varnih delodajalcev ali v črnih listah?
»Pozabite na nagrajevanje. Zakaj bi monetizirali nekaj, kar je osnovna dolžnost? Firme v delovno intenzivnih panogah ne bodo tekmovale, kdo bo boljši delodajalec, ker jih to ne briga. Rešitev je jasna črta in ustrezen nadzor. Inšpektorat bi moral imeti seznam firm, kjer ljudje množično dobivajo iste diagnoze in postajajo invalidi. Takšnim firmam bi bilo treba sistematično prepovedati dostop do javnih sredstev.«
Zakaj se to ne zgodi? Je inšpektorjev premalo?
»Inšpektorjev za varnost pri delu je le 37, kar je sramotno malo. Vendar je težava tudi v tem, da se ne uporabljajo pooblastila. Inšpektor bi lahko izdal prepovedno odločbo, a je ne, ker bi to škodilo »gospodarski pobudi«. Si predstavljate, da bi zaradi nespoštovanja varnosti zaprli na primer Luko Koper? Nikoli se ne bi zgodilo. Tragedije so na žalost postale del kalkulacije gospodarskega napredka. Ko zdravniki rečejo ’degenerativne spremembe’, pozabijo dodati, da so te nastale po 15 letih istih gibov za tekočim trakom po osem ur na dan. To ni starost, to je iztrošenost.«
