Začetek letošnjega leta bo v slovensko kroniko zapisan z izjemno črnimi črkami, saj smo priča tragičnemu in zares alarmantnemu porastu števila smrtnih nesreč na delovnem mestu. V Mariboru je v začetku aprila prišlo do grozljive nesreče, ko se je med opravljanjem nalog podrla težka kovinska konstrukcija in pod seboj neusmiljeno pokopala 27-letnega zaposlenega, sicer državljana Bosne in Hercegovine. Čeprav so ga reševalci hitro oskrbeli in ga izjemno hudo poškodovanega nemudoma prepeljali v bolnišnico, je tam žal naslednji dan umrl. Na območju Rošpoha pri Mariboru je v naravi ugasnilo življenje komaj 18-letnega mladeniča, ki je upravljal traktor. Težko vozilo se je na strmem pobočju prevrnilo, nesrečni mladostnik pa se je ob tem tako hudo poškodoval, da mu niti nujna zdravniška pomoč na kraju samem ni mogla več pomagati in je tam preminil.
Nevarnost pa očitno ne preži le na gradbiščih in strmih gozdnih pobočjih, temveč tudi v na videz popolnoma varnih javnih ustanovah. V Medobčinski splošni knjižnici Žalec je tako med rutinskim čiščenjem prostorov na 62-letno delavko iznenada padlo masivno kovinsko okno. Zaradi izjemno hudih poškodb je ženska umrla takoj na kraju nesreče. V Celju se je med prenovo starejšega objekta pripetila tragedija, ko je med podiranjem stene del le-te nepričakovano padel na 40-letnega delavca, ki je kljub hitri pomoči preminil na kraju nesreče. To je le nekaj od številnih primerov, ki kažejo na to, da ta grozljiva in nenehno rastoča statistika zahteva takojšnje odgovore ter ostro ukrepanje vseh pristojnih ustanov v državi.
Trikrat več nesreč
Lučka Böhm, samostojna svetovalka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije na področju zdravstva ter varnosti in zdravja pri delu, ob teh šokantnih podatkih upravičeno bije plat zvona. Njen prvi in najbolj poudarjen odziv je povsem nedvoumen in ostro opozarja na popolno nedopustnost trenutnega stanja, ki vlada v slovenskem delovnem okolju. Kot pojasnjuje, so na inšpektoratu za delo pridobili uradne podatke, ki razkrivajo, da je bilo v kratkem obdobju od 1. januarja do 10. aprila letos zabeleženih kar neverjetnih enajst smrtnih nezgod pri delu, pri čemer se jih je devet zgodilo v Sloveniji in dve v Nemčiji.
To število je skrb vzbujajoče visoko, saj smo v popolnoma enakem obdobju v preteklih dveh letih zabeležili le po štiri takšne nesreče. Letos smo torej priča kar trikrat večjemu številu smrtnih nezgod pri delu kot v preteklih letih! Sindikati so trdno prepričani, da bi država tukaj lahko in morala storiti bistveno več. Kot nujen prvi korak k izboljšanju izpostavljajo vzpostavitev transparentne, digitalizirane nacionalne zbirke podatkov o ključnih indikatorjih varnosti in zdravja pri delu, saj so trenutno vsi ti ključni podatki skriti zgolj na ravni posameznega delodajalca, zaradi česar država izjemno težko vodi učinkovito politiko preprečevanja in pravočasnega ukrepanja.
Pri iskanju razlogov za takšne nesreče se inšpektorji in strokovnjaki pogosto srečujejo s tistimi najbolj banalnimi človeškimi dejavniki: popolnim neupoštevanjem osnovnih pravil varnega dela, nevarnim podcenjevanjem realnih tveganj in močno usidrano miselnostjo, da se doslej pač še nikoli ni zgodilo nič hudega. Vendar v sindikatih ostro zavračajo dolgoletno prakso, po kateri se ob tragičnih dogodkih na deloviščih krivda skoraj avtomatsko in zelo hitro pripiše zgolj delavčevi nepazljivosti ali tako imenovani človeški napaki.
Ko delavec navodil ne razume
V zadnjem času dodatno in zelo obsežno težavo predstavlja množično zaposlovanje tujih delavcev. Nedavna smrt mladega državljana Bosne in Hercegovine v Mariboru ponovno v ospredje potiska vprašanje nevarnih jezikovnih preprek in zelo površnega, pogosto zgolj formalnega usposabljanja za varno delo.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu sicer delodajalcem strogo nalaga jasno obveznost temeljitega usposabljanja vseh delavcev pred začetkom dela, pred premestitvami ali ob uvajanju novih, nevarnih tehnologij, obvezni pa so tudi periodični praktični preizkusi usposobljenosti, ki morajo biti za delavca popolnoma brezplačni.
Žal pa je realnost na slovenskih tleh prevečkrat popolnoma drugačna in zastrašujoča. Usposabljanje in predajanje ključnih varnostnih navodil je namreč lahko učinkovito izključno takrat, ko ga delavec dejansko razume. Tudi na inšpektoratu za delo v svojih poročilih z grozo ugotavljajo, da se problematika pri usposabljanju tujih delavcev, ki danes prihajajo iz zelo različnih in oddaljenih držav, kot so Albanija, Nepal, Filipini in Pakistan, neznansko povečuje. Ti ljudje namreč velikokrat ne govorijo niti slovenskega niti angleškega jezika, zato je izjemno težko verodostojno preveriti, kako in ali sploh so zares usposobljeni za svoje delo.
Vse pogosteje se namreč usposabljanja izvajajo zgolj po elektronski poti prek računalniških programov, s čimer se zgolj birokratsko zadosti zahtevam zakonodaje in se izvaja tako imenovano podpisovanje papirjev, medtem ko so ključna praktična usposabljanja obravnavana izjemno pomanjkljivo, so zgolj formalnost ali pa jih sploh ni. Navodila so pogosto preveč splošna in sploh ne ustrezajo specifični delovni opremi, praktična usposabljanja pa večkrat nezakonito izvajajo kar neposredni vodje brez obvezne prisotnosti za to določenega strokovnega delavca. Sindikati poudarjajo, da si dejansko in kakovostno izvedbo usposabljanj v praksi večinoma zagotovijo le večji in močnejši delodajalci. Celo v tistih podjetjih, kjer varnostna kultura obstaja in delodajalčeve službe prijazno poskrbijo za prevode, je težava v sami zakonodaji, ki trenutno izrecno zahteva zgolj prevod varnostnega lista za nevarne snovi v jezik, ki ga delavec razume, kar pa je občutno premalo, zato celoten sistem potrebuje nujno in globoko posodobitev.
Premalo inšpektorjev?
Za resnično izboljšanje stanja je ključen tudi stalen nadzor na terenu, a tu se znova srečamo z zidom. Sindikati glasno opozarjajo, da je inšpektorjev za delo, predvsem pa specialistov prav za varnost in zdravje pri delu, po mnenju vseh evropskih in slovenskih sindikatov občutno premalo. Čeprav je res, da je v preteklem vladnem mandatu po zelo dolgem času število inšpektorjev za delo ponovno naraslo in je v letu 2024 prvič v celotni zgodovini preseglo število sto, to žal še vedno niti približno ne sledi izjemni rasti števila in obsega nadzorovanih subjektov na našem trgu.
Na inšpektoratu navajajo, da je trenutno na tem področju zaposlenih 37 inšpektorjev in da si vsekakor iz leta v leto prizadevajo za zagotovitev še večjega števila dovoljenih zaposlitev, saj se popolnoma zavedajo, da zgolj in izključno vsak dodatni inšpektor pomeni več fizičnega nadzora neposredno na terenu. Sami namreč med rednimi nadzori ugotavljajo izjemno in zelo nizko kulturo upoštevanja osnovnih varnostnih ukrepov in predpisov tako s strani delodajalcev kot tudi samih delavcev. Zgovoren je tudi njihov uradni podatek, da so v celotnem letu 2025 zabeležili enaindvajset smrtnih nezgod, pri čemer so bile prav vse žrtve brez izjeme moškega spola.
In kako se na to prelivanje krvi na delovnih mestih odziva država? Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravijo, da je treba vsako smrtno nezgodo podrobno in natančno raziskati ter nedvoumno ugotoviti, kaj je šlo narobe in kdo je za to odgovoren, pri čemer pa opozarjajo, da so takšni pravni postopki običajno zelo dolgotrajni in se praviloma končajo šele pred sodišči, velikokrat celo pred kazenskimi.
Ministrstvo stoji na trdnem in jasnem stališču, ki izhaja neposredno iz slovenske in evropske zakonodaje, da je namreč vedno in izključno delodajalec tisti, ki je v celoti odgovoren za zagotovitev varnega opravljanja dela vsem svojim delavcem, in da noben posameznik ne sme nositi nikakršnih negativnih posledic na svojem zdravju zgolj zaradi opravljanja poklica. Delodajalec mora ob pomoči strokovnih služb za varnost in zdravje neprestano izvajati vse potrebne ukrepe, odpravljati in obvladovati nevarnosti ter organizirati varno delovno okolje z vsemi potrebnimi materialnimi sredstvi. Do teh nepotrebnih nezgod in tragedij po prepričanju ministrstva namreč redno prihaja prav takrat, ko omenjeni ukrepi v podjetjih niso bili izvedeni oziroma niso bili izvedeni v celoti ali dosledno. Da bi izboljšali trenutno črno situacijo in dvignili varnostno kulturo med ljudmi in podjetji, pristojno ministrstvo pospešeno pripravlja in objavlja številne priročnike, smernice ter razna ozaveščevalna gradiva za obvladovanje nevarnih tveganj na različnih delovnih mestih.
Nepošten sistem
Vendar zgolj obljube in priročniki ne bodo vrnili življenj tistim enajstim ljudem, ki so letos že umrli, zato sindikati zahtevajo veliko bolj odločno ukrepanje. Zveza svobodnih sindikatov v dolgotrajnem socialnem dialogu znotraj ekonomsko-socialnega sveta že zelo dolgo neuspešno in vztrajno zagovarja nujno uvedbo strogih ekonomskih spodbud za tiste delodajalce, ki dejansko vlagajo v varnost in zdravje pri delu. Opozarjajo, da naša država sramotno in nedopustno zamuja z uvedbo zelo pomembne diferencirane prispevne stopnje delodajalca za obvezno zavarovanje za primere poškodb pri delu in poklicnih bolezni, torej s sistemom, ki ga že zelo dolgo in izjemno uspešno poznajo tiste države Evropske unije, ki nam predstavljajo velik vzor na področju varnosti. Trenutni nepošten sistem, v katerem velja popolnoma enaka prispevna stopnja za vse delodajalce ne glede na to, ali ogromno vlagajo v preventivo in varnost svojih ljudi ali pa zanje sploh ne skrbijo, namreč slovenskih delodajalcev k izboljšavam popolnoma nič ne spodbuja.
