Po več kot petih tednih spektakla, ki je združeval, razdvajal in ob prevelikem številu tekem (odigrali so jih kar 104) predvsem izčrpaval, se je svetovno nogometno prvenstvo v Kanadi, ZDA in Mehiki zaključilo z zmago Španije, ki je v finalu po podaljšku z 1:0 premagala Argentino. Torej tako, kot se je pravzaprav moralo. Le v tem primeru namreč lahko uporabimo najbolj zlajnano in najbolj zguljeno frazo v zgodovini tega športa – da je zmagal nogomet. Naj imajo nekateri še tako radi zdaj verjetno res dokončno brez dvoma največjega vseh časov Lionela Messija, v primeru zmage Argentine omenjene fraze ne bi mogli zapisati. Ne za tem, ko je prvi strel na gol zmogla v 117. minuti finalne tekme.
Že zgolj ta podatek priča o tem, da finale ni izpolnil pričakovanj. Bil je zaspan, dolgočasen, neatraktiven. Prava antireklama za nogomet, in če si je naključni Američan, ki o tem športu ne ve kaj dosti, ogledal zgolj finale, si je le okrepil prepričanje, da ta šport ni zanj. Še dobro, da so bile številne druge tekme na prvenstvu veliko boljše in da je število Američanov, ki jim je ta šport prirasel k srcu, sodeč po odzivih med prvenstvom, vseeno bistveno večje. Dobro za popularizacijo nogometa, slabo zanj pa, če se bo amerikanizacija tega športa nadaljevala. Razni premori za hidracijo, ki so bolj kot ne služili za dodaten čas za oglaševalce, predvsem pa šov ob polčasu finala, ki je odmor škandalozno kar podvojil, s čimer je posegel v samo srce nogometnih pravil in jih povsem iznakazil, je namreč nekaj, česar ta igra zagotovo ne potrebuje. Naj ga imajo Američani še naprej v svojem »nogometu« z jajčasto žogo, pravi nogomet pa naj pustijo pri miru.
Rekordi, rekordi …
Da bo letošnje svetovno prvenstvo podrlo vse rekorde, je bilo sicer bolj kot ne znano že pred začetkom, vseeno pa se nekaterim fascinantnim podatkom še vedno ne moremo načuditi. Po uradnih podatkih je turnir denimo na stadione privabil 6.810.966 gledalcev, zasedenost stadionov je bila skoraj stoodstotna, v povprečju pa je tekme spremljalo več kot 65.000 gledalcev – kar je tudi edino merilo, po katerem rekord ni padel, saj je prvenstvo leta 1994, prav tako v ZDA, na stadione v povprečju privabilo po slabih 69.000 gledalcev na tekmo. Televizijska gledanost je prav tako podrla vse rekorde. Prvi podatki kažejo, da je finale spremljalo več kot 1,8 milijarde gledalcev po vsem svetu, če se bodo izkazali za resnične, pa to pomeni, da je šlo ne le za najbolje gledan športni dogodek, temveč nasploh najbolje gledan prenos v živo v zgodovini.
Rekordi pa so seveda padali tudi na zelenici. Kar je bilo glede na rekordno število tekem seveda tudi pričakovati. Skupno so nogometaši tako zabili 308 golov, kar je daleč preseglo prejšnji rekord 172 zadetkov iz leta 2022, v povprečju pa je padlo 2,96 zadetka na tekmo, kar je največ od leta 1970, ko je bilo SP v Mehiki. Je bilo pa več golov na tekmo doseženih na prvih šestih prvenstvih, ko je bil tudi nogomet seveda povsem drugačen.
Največ zadetkov po SP v Mehiki leta 1970 je dosegel tudi najboljši strelec. To je bil Francoz Kylian Mbappe, ki je zlati čevelj osvojil z desetimi goli, kolikor jih je na omenjenem SP dosegel tudi Nemec Gerd Müller. Je pa francoskemu kapetanu na tem prvenstvu uspelo še nekaj – s skupno 22 zadetki je že pri 27 letih postal najboljši strelec v zgodovini SP, dosegel je enega več kot Lionel Messi, ki je bil na tem SP z osmimi goli prav tako drugi strelec.
Pohvale za Slavka Vinčića
Prav Messi je, čeprav tokrat ni osvojil naslova, vseeno znova dodobra zaznamoval letošnje SP. Poleg že omenjenih golov velja dodati, da je s 34 odigranimi tekmami postavil rekord po številu tekem na prvenstvih, udeležil se je kar šestih, tako kot njegov večni rival Cristiano Ronaldo, ki je kot edini na šestih tudi dosegel po vsaj en gol. Kakor koli, Messi je ob tem na svetovnih prvenstvih odigral tudi največ minut (3054), letos pa je postal tudi najstarejši igralec, ki je na SP dosegel hat-trick.
A junaki niso bili le strelci. Za najboljšega igralca turnirja so tako izbrali španskega vezista Rodrija, za najboljšega mladega nogometaša španskega branilca Pauja Cubarsija, zlato rokavico za najboljšega vratarja turnirja pa je prav tako dobil španski vratar – Unai Simon. Kako je tudi ne bi, ko pa je na osmih tekmah prejel vsega en gol, tistega v četrtfinalu proti Belgiji, kar je najmanj med vsemi svetovnimi prvaki v zgodovini. S tem je prehitel Francoza Fabiena Bartheza, Italijana Gianluigija Buffona in rojaka Ikerja Casillasa, ki so v letih 1998, 2006 in 2010 ob osvojitvi naslova prvaka prejeli po dva gola na vsem prvenstvu, za nameček pa je imel Simon od naštetih še tekmo več in je bil na svetovnih prvenstvih nepremagan zaporednih rekordnih 519 minut. Španija je ob tem postala prva država, ki ima hkrati aktualne svetovne prvake v moški in ženski konkurenci, potem ko so Španke že leta 2023 osvojile svoj prvi naslov.
No, po svoje pa so posebni junaki prvenstva tudi predstavniki manjših držav, za katere so vsi mislili, da bodo priročni le za nabiranje razlike v golih, naposled pa so favoritom odščipnili kar nekaj točk. Curaçao, karibski otok s komaj 185.500 prebivalci, je postal najmanjša država v zgodovini svetovnih prvenstev in je osvojil točko proti Ekvadorju, prava senzacija pa so bili Zelenortski otoki, najmanjša država po površini v zgodovini SP, s slabega pol milijona prebivalcev tretja najmanjša po tem merilu in hkrati najmanjša, ki se je uvrstila v izločilne boje. Še več, na SP sploh ni doživela poraza po rednem delu, saj je v svoji skupini trikrat remizirala, tudi s kasnejšimi prvaki Španci, v šestnajstini finala pa so jih kasnejši finalisti Argentinci izločili šele po podaljšku.
In ko beseda že teče o manjših državah, seveda ne moremo mimo Slovenije. Že res, da na uvrstitev na SP naša reprezentanca čaka že od leta 2010, a je tokrat za to, da se je tudi Slovenija z velikimi črkami vpisala na svetovni nogometni zemljevid, poskrbel sodnik Slavko Vinčić, ki je sodil v finalu. S tem je seveda postal prvi Slovenec, ki ga je doletela takšna čast, svoje delo pa je, tako kot njegova pomočnika Tomaž Klančnik in Andraž Kovačič, opravil tako rekoč brezhibno, saj so si bili v takšnih ocenah po tekmi enotni vsi. Pripomb tako niso imeli ne v enem ne v drugem taboru, ne en ne drugi selektor, hvalili so ga medijski zapisi, poudarjali njegovo mirnost, avtoriteto in dejstvo, da je imel tekmo pod nadzorom, ter mu dodelili visoke ocene, njegovo in delo pomočnikov pa so kot odlično označili tudi na sodniškem portalu Refereeing World. »Slovenski sodnik je na največji tekmi v svetovnem nogometu pokazal resnično izjemno predstavo. V finalu, polnem pritiskov, intenzivnosti in visokih pričakovanj, je Vinčić ostal miren, zbran in imel popoln nadzor od prvega do zadnjega žvižga,« so med drugim zapisali.
