Populacija najtežje in ene najredkejših papig na svetu, novozelandskega kakapa, je po izjemni gnezditveni sezoni dosegla najvišjo raven v zadnjih 75 letih. Naravovarstveniki so potrdili, da je 90 mladičev uspešno preživelo prvih 150 kritičnih dni, s čimer se je skupno število teh neletečih ptic povzpelo na 325, poročajo mnogi svetovni mediji.
Za vrsto, ki je bila še pred tremi desetletji na robu absolutnega izumrtja, je to tako rekoč zgodovinski mejnik v prizadevanjih za ohranitev. Leta 1995, ko se je začel intenzivni program zaščite, je na svetu živelo samo še 51 primerkov. V prvih fazah projekta so znanstveniki potrebovali kar 16 let trdega dela, da jim je uspelo vzgojiti 90 novih mladičev, številko torej, ki so jo tokrat dosegli v eni sami sezoni.
Ekstremen skok v številu rojstev je neposredno povezan z biološkim ciklom avtohtonega novozelandskega drevesa, ki mu pravijo rimu. Kakapi namreč gnezdijo izključno takrat, ko to drevo obrodi znatne količine sadja. Po štiriletnem premoru je letošnja bogata letina zagotovila obilico specifičnih hranil, ki so nujno potrebna za številnejše razmnoževanje.
Letošnji statistični podatki kažejo visoko stopnjo uspešnosti reprodukcije. V gnezditvenem obdobju je 79 samic izleglo 258 jajc, iz katerih se je izvalilo 106 mladičev. Devetdeset ptic je sedaj uradno vključenih v register populacije, saj so dosegle starostno mejo osamosvojitve.
Zgodovinski upad populacije teh specifičnih nočnih ptic, ki lahko tehtajo štiri kilograme in lahko živijo do 80 let, so povzročili tujerodni plenilci, zlasti vnesene mačke, podgane in hermelini. Evropski naseljenci so s seboj prinesli grožnje, na katere se ta evolucijsko izolirana ptica ni znala odzvati. Za zaščito vrste so bile novozelandske oblasti prisiljene preostale ptice preseliti na strogo varovane obalne otoke, ki so popolnoma očiščeni plenilcev. Ta edinstvena vrsta se s pomočjo napredne tehnologije, DNK-analiz in neprestanega nadzora tako spet vrača tja.
