Avstralska plesalka breakdancea Rachael Gunn, v javnosti znana pod psevdonimom Raygun, se je po daljši odsotnosti in prestanem linču na družbenih omrežjih vrnila na tekmovalne odre. Šestintridesetletna univerzitetna predavateljica, katere nastop na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 je sprožil val strupenih odzivov, je nedavno ponovno tekmovala na Tajvanu. Kaj se je zgodilo z njo in kaj vse je morala od olimpijskih iger prestati? To bi zmogli le redki.
Te dni si je na pretočni platformi Netflix mogoče ogledati dokumentarec z naslovom Untold z naslovom Raygun: Breaking Badly, ki prikazuje ozadje njene izkušnje po pariških igrah, ki je vključevalo hude duševne stiske, umik iz javnosti in nepričakovano posredovanje britanskega milijarderja.
Naj spomnimo, da je avgusta 2024 breakdance doživel olimpijski debi. Nastop Gunnove, ki je po lastnih besedah stavila na izvirnost in ustvarjalnost namesto na tradicionalne atletske prvine, so sodniki v obeh dvobojih ocenili z 0 točkami (9-0, 9-0). Njena nekonvencionalna predstava pa je v nekaj urah postala viralna senzacija. Vendar se je po poročanju ustvarjalcev dokumentarnega filma začetna spletna zabava hitro sprevrgla v ustrahovanje.
Na družbenih omrežjih smo takrat lahko spremljali celo teorije zarote, češ da je njen mož in trener Sammy Free, ki je svojčas tudi sam nastopal pod imenom Sammy Sex, kot sodnik priredil avstralske kvalifikacije. Kljub temu da je Mednarodni olimpijski komite potrdil kvalifikacije, je bila Gunnova v javnosti označena za goljufivko, nekateri profesionalni plesalci so jo celo označili za sramoto za celo skupnost, ki se je oblikovala okoli breakdancea.
Nanjo se je zlila gnojnica zlobe in hudobije.
Po igrah se je tako par pred medijskim pritiskom začasno umaknil v Evropo. Omenjeni film razkriva, da je Gunnova utrpela hude napade anksioznosti in poiskala zdravniško pomoč, njen mož pa je dogajanje označil za ogromno travmo, ki je močno prizadela tudi njeno širšo družino v Avstraliji in iz katere se mnogim ni uspelo izvleči.
Do ključnega preobrata v okrevanju avstralske športnice je prišlo po naključju, in sicer po tem, ko jo je poiskal ustanovitelj skupine Virgin, sloviti Richard Branson. Britanski poslovnež, ki je javno podprl njeno izvirnost in pogum za izražanje lastne identitete, je zakonca povabil na javni dogodek na križarki. Sprejem in navdušenje množice sta po besedah Gunnove delovala kot rešilna bilka, ki ji je pomagala povrniti izgubljeno samozavest. Vrnila se je v Avstralijo.
Pojasnila je tudi, zakaj se je odločila za spremembo plesa in povsem drugačen nastop. Že tako ji posebej fizične prvine niso šle od rok, čeprav jih je želela vključiti v nastop. Še zadnjič pod žarometi olimpijskega odra je tako želela predvsem izraziti svojo ustvarjalnost, v ples vnesti prvine, ki so značilne za Avstralijo (od tod tudi znameniti gib, ki spominja na kenguruja), in tako ponosno še zadnjič in na drugačen način predstavljati svojo državo, čeprav je vedela, da za zmago nima možnosti.
Njen pristop so mnogi razumeli drugače, nanjo se je zgrnila vsa senca temne plati ljudi, ki so jo na spletu popolnoma uničili. Zapadla je v depresijo in si pomagala z zdravili.
Šele kasneje se je zavedela, da so mnogi na spletu njen nastop videli tudi v pozitivni luči, vendar je, kot je to vedno na družbenih omrežjih, negativno hitro preglasilo kar koli pozitivnega.
Danes, dve leti po pariških igrah, nanjo mnogi gledajo drugače. Njen ples je postal del popularne kulture, odzivi pa so postali bolj dobronamerni. Tekmovanje na Tajvanu je v dokumentarcu označila za uradno vrnitev k plesu, s katero je želela, kljub še vedno prisotnim spominom na pariški debakel, javnosti sporočiti, da je medijski pritisk ni zlomil. Odločila pa se je zapustiti akademsko sfero in se bo poslej, kot je še pojasnila ustvarjalcem filma, ukvarjala z drugimi stvarmi.
