Začetek septembra zdaj že desetletja zaznamuje poseben šolski utrip, katerega neizogibni del je tudi tako imenovano fazaniranje. Toda še zlasti letos je to dobilo posebej nevaren zasuk. Namesto pisal, s katerimi bi na kožo in na oblačila napisali črke, so začeli uporabljati pršila, permanentne spreje, ki pa so za kožo in nasploh za človeka lahko nevarni. Pogledali smo, kaj takšna pršila vsebujejo in kakšne so lahko posledice. Na pločnikih so po dogodku namreč ležali tudi ostanki sprejev, kot je permanentni sprej edding, ki je namenjen barvanju vseh vrst materialov.
Očividci so tudi sicer opisovali prizore, ki so spominjali na popoln kaos. Nekateri, zlasti so prevladovala dekleta, ki so bila očitno najpogostejša tarča, so bili od glave do pet popolnoma prekriti s plastjo permanentnega spreja. Njihovi obrazi, roke, oblačila in lasje so bili zacementirani v nekakšnem barvnem oklepu.
V enem izmed najbolj izpostavljenih in tragičnih primerov letos v Mariboru je situacija eskalirala do te mere, da je ena izmed dijakinj po napadu potrebovala zdravniško pomoč. Posledice pa bi bile lahko še hujše.
Akrilna topila in veziva
Akrilna razpršila, kakršna so med drugim uporabljali, so namreč formulirana tako, da se izjemno hitro sušijo in trajno sprimejo s površino, kar dosežejo s pomočjo izjemno agresivnih topil in veziv. Ko ta topila pridejo v stik s človeško kožo, začnejo razkrajati in topiti naravna olja in maščobe, ki nas naravno ščitijo. Posledice so lahko huda oblika kontaktnega dermatitisa, boleča rdečica, razpokana koža in celo kemične opekline.
Ker plin v spreju ob dekompresiji močno in hitro ohladi okolico, lahko neposredno dolgotrajno brizganje iz neposredne bližine na koži povzroči hude termične poškodbe tkiva. Po poročilih sicer lahko sklepamo, da niso uporabljali samo takšnih agresivnih in industrijskih sprejev, pač pa tudi takšne, ki jih je lažje odstraniti, vendar je bilo v kaosu najbrž težko presoditi, kdo te škropi in s čim.
Ob uporabi bolj agresivnih sprejev je lahko učinek na oči in dihala zelo problematičen, saj je sluznica izjemno prepustna in občutljiva za zunanje dražljaje. Neposreden stik akrilne barve in agresivnih topil z očmi lahko povzroči neznosno pekočo bolečino, močno rdečico in solzenje, hitro strjujoča se smola v barvi pa lahko ob mežikanju fizično spraska roženico ali povzroči trajne poškodbe vida.
Poleg tega pršenje velikih količin takšnih snovi neposredno v višini obraza pomeni vdihavanje izjemno strupenih meglic. Koncentrirani hlapi organskih spojin ob vstopu v pljuča takoj preidejo v krvni obtok in začnejo delovati na centralni živčni sistem.
Močna slabost
Človek lahko ob tem hitro občuti hudo vrtoglavico, utripajoč glavobol, izgubo koordinacije in močno slabost. V skrajnih primerih, še posebej če žrtev zaradi panike hlasta za zrakom, lahko pride do hude respiratorne stiske, izgube zavesti ali celo dolgotrajnih nevroloških poškodb.
Prav tako ne gre zanemariti katastrofalnih posledic, ki jih ima takšen napad za lase in lasišče. Akrilna barva iz razpršila las namreč ne obarva zgolj površinsko, temveč jih v celoti obda, prepoji in zalepi v trdo, neupogljivo plastično maso. Tega z navadnimi šamponi, mili in toplo vodo preprosto ni mogoče odstraniti. Poskusi reševanja las z agresivnimi kemičnimi razredčili – kot sta na primer aceton in industrijski terpentin – pa še dodatno uničujejo lase in hudo poškodujejo lasišče, ob tem pa drastično povečajo tveganje kemičnih opeklin in resne zastrupitve, saj se toksini absorbirajo neposredno skozi kožo na glavi.
Ob vsem tem se zastavlja vprašanje, kaj sploh žene današnjo mladino k takšnemu drastičnemu stopnjevanju. Kot je za Delo te dni omenil ravnatelj Srednje poklicne in tehniške šole Murska Sobota Ludvik Sukič – pa ni edini – je vsak krst novincev ena od oblik medvrstniškega nasilja.
Mnogi psihologi in sociologi že več let opozarjajo, da ne gre več za nedolžno tradicijo, pri kateri bi bili dijaki prvih letnikov deležni zgolj kakšne črke F tu in tam na roki.
Kljub resnosti pa se zdi, da mnoge šole mižijo na eno oko. Svetovalna delavka na Gimnaziji Poljane je za 24 ur celo dejala, da »ne vidi posebnega problema«, zato ker takšen odnos »temu razvojnemu obdobju nekako pritiče«.
Ali bo to še ena tistih tradicij, o kateri bodo v mnogih srednjih šolah začeli razmišljati šele, ko bo kakšna dijakinja ali dijak resno poškodovan in bo končal na intenzivnem oddelku bolnišnice?
