V vročih poletnih dneh še vedno odmeva novica iz Zdravstvenega doma Ljubljana, kjer želijo pri dveh družinskih zdravnikih preizkusiti tako imenovani administrativni dan. Ideja, kot jo je predstavilo vodstvo ustanove, je preprosta: namesto da zdravnik vsak dan med pregledi pacientov ureja še recepte, napotnice, bolniške staleže in drugo dokumentacijo, bi to strnil v en dan na teden. V preostalih štirih dneh bi se zdravnik, kot zatrjuje vodstvo doma, lahko bolj posvetil pacientom in opravil več pregledov. Ob tem poudarjajo, da ne gre za zmanjševanje obsega dela ali dostopnosti, ampak le za drugačno organizacijo. Administrativni dan naj bi bil namenjen izključno opravilom, ki jih zdravniki že zdaj opravljajo za paciente, le da bi jih izvajali strnjeno. Od kod je vzniknila ideja? Po zgledu iz tujine je pobuda prišla od zdravnikov.
Administracija res zahteva poseben dan?
Vprašanje, ki ostaja odprto, je, ali je administrativna obremenitev družinskih zdravnikov res tako velika, da upravičuje cel dan brez rednih pregledov pacientov. Še posebno zato, ker je bilo v zadnjih letih sprejetih več ukrepov za administrativno razbremenitev ambulant. Napotnice so danes praviloma veljavne do zaključka zdravljenja. Naročilnice za medicinske pripomočke za diabetike in inkontinentne bolnike zadošča urediti le enkrat na tri leta, zato v tem času obisk zdravnika zaradi tega ni potreben. Podobne poenostavitve veljajo tudi pri predpisovanju elektronskih receptov za kronične bolnike in dolgotrajna bolezenska stanja.
Tudi zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj ocenjuje, da je bilo na področju administrativnih razbremenitev v zadnjem obdobju storjenega precej. Ob tem opozarja, da določenih opravil ni mogoče ločiti od zdravniškega dela. »Če se gremo resno medicino, je to potrebno,« pravi.
Podobno razmišlja nekdanji minister za zdravje in član iniciative Glas ljudstva Dušan Keber. Po njegovem mnenju recepti, bolniški staleži, napotnice, pregledi odpustnic in laboratorijskih izvidov niso odvečno birokratsko breme, temveč sestavni del zdravstvene oskrbe. »Odpustno pismo iz bolnišnice ni administracija, temveč ključna informacija za nadaljevanje zdravljenja. Bolniški stalež temelji na strokovni presoji in ni storitev za državo ali ZZZS, ampak je pravica pacienta. Telefonski posvet, pregled izvida referenčne medicinske sestre ali odločitev o nadaljnjih preiskavah so del zdravniške obravnave in jih je treba opraviti sproti, v okviru vsakodnevnega dela z bolniki,« je te dni razmišljanje strnil na družbenem omrežju facebook.
Javno zdravstvo, kot nadaljuje Keber, obstaja zaradi pacientov, »vse spremljajoče naloge – pa naj gre za administracijo, izobraževanje, sestanke, raziskovalno delo ali druge obveznosti – morajo biti organizirane tako, da družinski zdravnik ostane pacientom dostopen vsak delovni dan. Če lahko administrativna opravila upravičijo en dan brez pacientov, zakaj ne bi tega zahtevali tudi izobraževanje, raziskovalno delo in sestanki? Bodo pacienti nekoč svojega osebnega zdravnika lahko obiskali le še dva ali tri dni na teden?« Ali drugače: nobena količina administrativnih opravil ne more upravičiti tega, da bi osebni zdravnik vsak teden en delovni dan prenehal biti osebni zdravnik.
Umik pacienta od družinskega zdravnika?
Ob pomanjkanju utemeljenih podatkov s strani ZD Ljubljana, ki bi potrdili prednosti nove organizacije za obravnavo pacientov, se Sušelj sprašuje tudi, ali bo sprememba prinesla dodatne prihode pacientov na enoto nujne medicinske pomoči (SNMP). Že aktualni podatki kažejo, da bi bilo mogoče kar 60 odstotkov obiskov rešljivih že v ambulantah – ampak najprej morajo imeti ljudje sploh možnost dostopa do ambulant, še doda.
»Če govorimo, da je pacient v središču zdravstvenega sistema, mora biti temu prilagojena tudi organizacija dela ambulant,« opozarja Sušelj. Po njegovem mnenju družinska medicina ne sme postati manj dostopna zaradi organizacijskih rešitev. Pacientom tudi ni mogoče preprosto ponuditi nadomestnega zdravnika kot enakovredne alternative. »Družinska medicina bi morala ostati dostopna in dosegljiva in pacientom ne moremo kot enakovredne alternative vsiliti nadomestnih zdravnikov,« je jasen Sušelj. Z zapiranjem vrat ambulant pacienti izgubljajo nekaj, kar je temelj družinske medicine – oseben in zaupen odnos z izbranim zdravnikom. Prav ta odnos pogosto omogoča zgodnejše prepoznavanje zdravstvenih težav, večje zaupanje v zdravljenje in občutek varnosti. »Zdi se, da se zavestno odmikamo od instituta družinskega zdravnika,« opozarja Sušelj. »Tudi če bo na administrativni dan pacientom na voljo nadomestni zdravnik, to pomeni korak stran od ureditve, ki jo poznamo.«
Keber meni, da bi morala biti napovedana sprememba organizacije dela predmet javne razprave, o njej bi morali razpravljati pacienti, strokovna javnost, zdravstvena politika in upravni svet zavoda, vendar do tega ni prišlo. Javnost ni dobila nobene prepričljive utemeljitve za uvedbo takšnega ukrepa, niti ocene njegovih posledic za paciente. Tudi zagotovila, da se za paciente ne bo nič spremenilo, ker bodo zanje poskrbeli nadomestni zdravniki, po njegovem mnenju ne zdrži zdravorazumske presoje. »Nadomeščanje lahko deluje pri posameznih odsotnostih zaradi bolezni ali dopusta, ne more pa postati trajen organizacijski model. En zdravnik ne more kakovostno nadomestiti dela več kolegov. Da tega, kako se bo povečala obremenitev teh nadomestnih zdravnikov, sploh ne omenjamo.«
Najprej v Ljubljani, potem še drugod
Pilotni projekt ZD Ljubljana ne bo »le« ljubljanska zgodba, ampak se bodo, kot napoveduje Sušelj, »takšne zahteve pojavljale tudi drugod po Sloveniji, kar bi bil precejšen hendikep«. Tudi Keber opozarja, da če bo ukrep obveljal za ZD Ljubljana, ki je največji zdravstveni dom v državi, se bo razširil na vso državo.
Da je novica o spremembi v ZD Ljubljana odmevna, je razumljivo. V zadnjih letih je dostop do izbranega osebnega zdravnika (lani ga več kot 136.000 zavarovancev ni imelo) že tako ali tako otežen. Spomnimo, pred dnevi smo na naši spletni strani objavili opozorila, ki so prišla iz zdravstvenih vrst, kako hitra digitalizacija v zdravstvu potiska predvsem starejše na rob družbe. Po drugi strani se je v postcovidnem času razširila praksa posvetov z zdravnikom na daljavo, kar morda ustreza določenim generacijam pacientov in ambulantam, vendar pa enačaja med posvetom na daljavo in pregledom v ambulanti vseeno ne gre postavljati.
Na ZZZS poudarjajo, da je za organizacijo dela v Zdravstvenem domu Ljubljana primarno odgovorna Mestna občina Ljubljana kot ustanoviteljica zavoda, ki svoje ustanoviteljske pravice uresničuje prek sveta zavoda, v katerem ima večino predstavnikov. ZZZS je bila o načrtovani spremembi seznanjena iz medijev, v kratkem pa pričakujejo dodatna pojasnila ljubljanskega zdravstvenega doma. Skupščina ZZZS je ZD Ljubljana tudi pozvala k spoštovanju ordinacijskega časa, določenega s pogodbo, in »zagotavljanju stalne dostopnosti pacientk in pacientov do izbranega osebnega zdravnika«.
Kaj pravijo na občini? Analiz in izračunov o vplivu uvedbe administrativnega dne na pacientke in paciente ZD Ljubljana niso prejeli, prav tako ne poznajo vnaprej določenih kriterijev za oceno uspešnosti uvedbe administrativnega dne. Pilotno uvajanje administrativnega dela – projekt je še v fazi priprave, trajal pa bo do šest mesecev – ne pomeni, da je mogoče vsa administrativna dela opraviti strnjeno v enem dnevu, saj je nekatera treba nujno reševati takoj, dodajajo v Zdravstvenem domu Ljubljana. Šele s tem projektom pridobljeni podatki pa jim bodo omogočili primerjavo s podatki, ki jih redno spremljajo pri vsakem zaposlenem zdravniku. Ker ne gre za spremembo delovnega časa ali obsega zdravstvenih storitev, ampak le za prerazporeditev dela znotraj obstoječih obveznosti, ni šlo za situacijo, ki bi zahtevala predhodno soglasje ali usklajevanje z ZZZS ali občino, še dodajajo v ljubljanskem zdravstvenem domu.
