Nogomet je po svoje postal posebne vrste paradoks. Šport, ki ga milijoni otrok v favelah Ria de Janeira, v ozkih uličicah Neaplja ali na zaprašenih peščenih igriščih afriških vasi pogosto še vedno igrajo bosi, je po drugi strani hkrati oder za največje bogastvo, razkošje in finančne presežke v zgodovini športa, postal je neke vrste ekskluzivni klub milijarderjev, naftnih šejkov in tehnoloških tajkunov. Po eni strani se torej z njim še vedno lahko ukvarja vsakdo, po drugi pa si nikakor ne more več vsak ogledati tekem v živo ali kupiti originalnega dresa svojega priljubljenega kluba. V zadnjih letih in desetletjih se je nogomet pač korenito spremenil in postal, kot so ga poimenovali pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva, »najbolj bleščeča izložba kapitalizma«. Ter seveda, pa še zdaleč ne zgolj zaradi financ, izgubil velik del romantičnosti, tudi duše, zaradi česar mu nekateri zagrizeni navijači obračajo hrbet in se zavzemajo za vrnitev h koreninam. Kar pa je seveda popolna iluzija.
Razkošen življenjski slog
Pa začnimo kar z glavnimi akterji – nogometaši. Ravno pred nekaj dnevi je v luči začetka svetovnega prvenstva, ki je zdaj že v polnem teku, športna analitična hiša Sportico objavila podatke o največjih zaslužkarjih v zadnji sezoni, ki nastopajo na mundialu. Na vrhu je kakopak portugalski as Cristiano Ronaldo s kar 295 milijoni dolarjev zaslužka v zadnjih 12 mesecih, pri čemer mu je pogodba s savdskim Al Nassrom prinesla 230 milijonov dolarjev, dodatnih 65 milijonov pa je primaknil še s komercialnimi pogodbami s podjetji, kot so Nike, Herbalife in Binance. Ronaldo pa seveda ni le najbolje plačani igralec turnirja, temveč tudi najbogatejši nogometaš v zgodovini – njegov skupni zaslužek v karieri po zadnjih izračunih dosega že neverjetnih 2,1 milijarde dolarjev pred davki, njegovo osebno premoženje pa je po ocenah Bloomberga izpred pol leta znašalo 1,4 milijarde. In je zdaj bržčas še višje. Kakor koli, na omenjeni lestvici najboljših zaslužkarjev na SP v zadnjem letu Ronaldu sledi Argentinec Lionel Messi (Inter Miami) s 140 milijoni dolarjev, pri čemer ta s 70 milijoni za sponzorske pogodbe dobi celo več od Portugalca, tretji pa je Francoz Kylian Mbappé (Real Madrid) s 100 milijoni.
Seveda visoke plače narekujejo tudi ekstravaganten življenjski slog. Ko Ronaldo ne dosega golov, se tako posveča svoji strasti do nepremičnin, različnih naložb in predvsem – avtomobilov. Njegova garaža velja za eno najdražjih na svetu, v njej so parkirani številni redki primeri bugattijev, ferrarijev, lamborghinijev in rolls-royceov, ker avtomobile kupuje hitro in se je zbirka menda razširila že na preko 40 primerkov, pa je težko oceniti njihovo skupno vrednost. Naj bi pa že pred kakim letom presegla 30 milijonov dolarjev. Pri čemer Ronaldo seveda še zdaleč ni edini nogometaš, ki živi razkošno, pravzaprav je takšen življenjski slog postal kar sinonim za vse, ki z nogometom dobro zaslužijo.
Nogometna majica za devet milijonov
Ko beseda teče o nogometu kot vedno bolj športu za elite, do tega v prvi vrste pride zaradi cen vstopnic za ogled tekem in vsega drugega, kar spada zraven (hrana, pijača, dresi …). Najboljši primer je spet kar aktualno svetovno prvenstvo. Na uradni platformi Mednarodne nogometne zveze (Fifa) so se tako pred časom pojavile tudi štiri vstopnice za finale, ki jih je njihov lastnik prodajal po le nekaj manj kot 2,3 milijona dolarjev. Pri čemer je bila prvotna cena te iste vstopnice v primerjavi s tem drobiž, realno pa še vedno gromozanskih 8000 dolarjev, kar kaže na noro špekulacijo – in politiko Fife, ki dovoljuje neomejeno preprodajo. »Želimo, da je nogomet dostopen vsem, a trg ima pač svoja pravila,« so ob tem kar pošteno ironično zvenele besede kontroverznega predsednika Fife Giannija Infantina za nemški Der Spiegel …
Seveda pa vstopnice za pomembne tekme niso edini predmet poželenja bogatih ljubiteljev nogometa. Pravo eksplozijo vrednosti denimo doživlja tudi svet nogometnih spominkov. Pred štirimi leti so tako denimo najdražji prodani dres v zgodovini, tisti Argentinca Diega Maradone, ki ga je nosil leta 1986 na SP v Mehiki na tekmi proti Angliji, na kateri je dosegel zloglasni gol z »božjo« roko, na londonski dražbi pri Sotheby's prodali za več kot 8,9 milijona dolarjev. Kolekcijo šestih dresov Lionela Messija, ki jih je nosil na zadnjem SP v Katarju, kjer je Argentina postala svetovni prvak, so medtem pred tremi leti prodali za 7,8 milijona dolarjev, že julija letos pa si podoben znesek obetajo tudi od prodaje dresa Peleja iz finala SP leta 1958, ko je Brazilija prvič postala svetovni prvak.
A ne samo dresi, tudi žoge s pomembnih tekem, tisto z že omenjene tekme z »božjo roko« so denimo prodali za 2,4 milijona dolarjev, kapetanski trakovi in celo mreže z golov so predmet bogatih ponudb, zato lahko kakšen rekord pade tako rekoč vsakič, ko se kakšen takšen rekvizit znajde na dražbi. Pri čemer je zanimivo, da se za milijonske zneske ne prodajajo originalni čevlji, ki so jih na tekmah nosili nogometaši. Še najvišjo vrednost so dosegli Messijevi, s katerimi je dosegel 644. gol za Barcelono, s čimer je presegel Pelejev rekord po številu golov za en klub – prodali so jih za 175.000 dolarjev. Za nekaj več, dobrih 500.000 dolarjev, so medtem prodali repliko pokala Julesa Rimeta, ki so ga nekoč podelili svetovnim prvakom in ki so ga leta 1983, ko je bil že v lasti brazilske nogometne zveze, ukradli. Omenjena replika je bila sicer, pa naj se sliši še tako čudno, »originalna« – preden je čisto pravi original za vselej dobila Brazilija kot reprezentanca, ki je trikrat osvojila svetovno prvenstvo, so namreč lahko domov vzeli repliko, in ta je bila ena od teh. Za občutek pa: današnji originalni pokal, ki ga večino časa hranijo v Fifinem muzeju v Zürichu, je vreden okoli 20 milijonov dolarjev. In zagotovo nikdar ne bo naprodaj. Razen če ga, kot njegovega predhodnika, ne ukradejo in se ne znajde na črnem trgu …
Milijoni, milijarde …
Za konec pa poglejmo še, kdo vso nogometno mašinerijo najbolj finančno podpira. Poleg sponzorjev, velikih mednarodnih korporacij, so to seveda predvsem bogati lastniki klubov in javni investicijski skladi, katerih premoženje se meri v desetinah in stotinah milijard tudi najmočnejših svetovnih valut. Savdski državni sklad (PIF), ki med drugim financira Ronalda in njegov klub Al Nassr ter druge klube v savdski ligi, pa denimo tudi angleški klub Newcastle United, obvladuje sredstva v višini med 900 in 1150 milijardami dolarjev. Katarski sklad, ki ima v lasti evropskega prvaka PSG, je menda vreden okoli 600 milijard dolarjev, tudi posamezni lastniki, kot je denimo tisti Manchestra Cityja Mansour bin Zayed Al Nahyan, pa operirajo z nepredstavljivimi številkami. Čeprav ima sam menda premoženja za okoli 30 milijard, ga ima njegova družina skupaj še tridesetkrat toliko …
Tako niti ni čudno, da najbogatejši klubi za prestope najdražjih nogometašev v zadnjih letih redno odštevajo tudi odškodnine, višje od 100 milijonov dolarjev. Ali da je vrednost trenutno najdražjih nogometašev na svetu Lamina Yamala in Erlinga Haalanda ocenjena na okroglih 200 milijonov, takšnih, ki so vredni najmanj sto milijonov, pa je skupno že 22!
