Motnje spanja: Porušen ritem budnosti

Polna luna ni kriva za nespečnost, razen če je jasna noč in je lunina svetloba tako močna, da nam pri odprtem oknu moti spanec. Ljudje smo namreč bitja, ki spimo ponoči in v temi. Svetloba nas prebuja. Že majhne otroke učimo, naj ne spijo pri luči. V intenzivnih enotah se zaradi stalne izpostavljenosti svetlobi ritem spanja in budnosti lahko spremeni, zato malčkom tam včasih dodajamo melatonin, hormon, povezan s spanjem, da se ta ritem ne poruši še bolj. Svetloba oziroma tema je zelo pomemben faktor, ki se ga premalo zavedamo.

Vemo tudi, da dolgoletno delo ponoči povzroča raka na dojki. V skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije ženske, ki so delale več kot dvajset let v izmenskem ali nočnem delu in zbolijo za rakom, če nimajo drugih predispozicij, v nekaterih državah dobijo odškodnino, ker je to poklicna bolezen. Pri nas za zdaj o tem ne govorimo.

Če pri nas nekdo v šoli ali na delovnem mestu spi, ga hitro označimo kot lenega. Družba se ne zaveda resnosti in obsega teh motenj. Še večji problem je čezmerna dnevna zaspanost, ki je bolezenska, denimo narkolepsija. Takšni ljudje v službi zaspijo za deset minut in se počutijo kot prerojeni. A ker jih okolica ne razume, se gredo skrit v stranišče, kjer lahko v miru zaspijo. Zato je o tem treba govoriti, bolnike pravočasno prepoznati in ustrezno zdraviti.

Zagotovo jih bolje prepoznavamo, čeprav je v Sloveniji tako, da recimo bolniki z narkolepsijo šele 17 let po prvem simptomu dobijo diagnozo. 17 let hodijo naokrog, vozijo avto, so stigmatizirani.

Sicer pa živimo v storilnostno zelo obremenjeni družbi, kjer so pritiski po vse daljših delovnikih vse hujši. V Evropi v izmenah dela vsak deseti, v ZDA pa že vsak četrti zaposleni, neredko s pomočjo poživil pred nočnim delom in uspavali po njem. Vse to seveda ni naravno za človeka, zato je motenj več, več je prometnih nesreč in nesreč na delovnem mestu. Pa še spimo v povprečju manj, kot so spali v preteklem stoletju.

Kadar se motnje pojavljajo vsaj trikrat na teden več kot tri tedne, govorimo že o kronični težavi. Takrat je treba o tem poročati osebnemu zdravniku, ki najprej izključi druge možne vzroke, recimo slabokrvnost, motnje v delovanju ščitnice in druge bolezni ter stranske učinke zdravil. Trenutno so denimo velik problem mladi, ki jemljejo sintetične droge in legalna poživila.

Res je. Tako imenovane urne gene podedujemo, kar pomeni, da podedujemo tako, koliko spimo, kot tudi, kakšen tip smo, torej ali hodimo zgodaj ali kasneje v posteljo. Zato so možnosti prilagajanja omejene. Če bo moral jutranji tip, ki hodi zgodaj spat, delati v nočni izmeni, bo zanj to precej hudo. Pri nas se za zdaj ukvarjamo samo s posledicami. Nikoli ne bomo kandidata za službo vprašali, kakšen je njegov ritem spanja, ampak bomo to ugotavljali po tem, ko se bo zgodila nesreča. Po tem se razlikujemo od skandinavskih držav, kjer je tovrstno predhodno preverjanje pravzaprav rutinski postopek. Če se namreč nekdo odloči delati kot pilot, ki bo prisiljen preskakovati časovne pasove, je ugotavljanje njegovih zmožnosti prilagajanja ritma spanja ključno. Ravno danes ponoči me je kontaktiral zdravnik slovenske ženske smučarske reprezentance, ker ima ena izmed smučark v ZDA hude težave zaradi časovne razlike. Za vsako uro razlike na zahod potrebujemo en dan za prilagoditev, če gremo na vzhod, je to poldruga ura na dan. In tu ne gre le za spanje, gre za hormone, motorično aktivnost. Težko na drugi celini tekmujemo ob uri, ko bi naše telo doma spalo.

Zadnje čase se predvsem v antropoloških raziskavah pojavljajo teorije o tem, da smo v preteklosti spali po obrokih. Zagotovo vemo, da smo ljudje od vedno vezani na svetlobo in temo. Res pa je, da v pradavnini najverjetneje globoko spanje ni bilo enako kot danes, saj pogoji tega niso dovoljevali. Če bi človek takrat spal enako globoko, bi bil namreč v veliko večji nevarnosti, da ga napade kakšna žival. Šele kasneje, ko smo začeli spati na varnem, se je najbrž vzpostavilo takšno globoko spanje. A to so teorije, ki jih je nemogoče dokazati.

Smo različni. Naša notranja biološka ura naj bi bila naravnana na približno 24 ur, a običajno nekoliko odstopa. Za tiste, ki se bolj približujejo 25-urnemu ciklu, to pomeni, da se jim spanje iz dneva v dan zamika za približno eno uro. V prostoru brez naravne svetlobe bi si takšni ljudje z lahkoto uredili lasten ritem, problem pa je, ko morajo v službo, ki se vsak dan začenja ob šestih zjutraj. In tega se ne da urediti v enem tednu.

Pri odraslih lahko zagotovo najpogosteje govorimo o nespečnosti. Približno tretjina odraslih je že imela obdobje kronične nespečnosti in te je vedno več. Pred leti je študija pokazala, da je ravno zaradi nespečnosti bistveno narasla poraba uspaval, v Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah tudi alkohola, ki kratkoročno res pomaga pri uspavanju, dolgoročno pa povsem poruši ritem spanja.

V Centru za motnje spanja se ne ukvarjamo toliko s tem kot pa s sekundarnimi motnjami spanja: nemirnimi nogami, periodičnimi gibi udov v spanju, različnimi dogodki v spanju, tudi hudimi oblikami nespečnosti. In tudi s prometnimi nesrečami, kar je v letošnjem letu še bolj aktualno kot prej. Slovenija mora namreč v skladu z evropsko direktivo do konca leta 2015 sprejeti nov aneks in ga vključiti v pravilnik za vožnjo motornih vozil. V skladu s tem bo voznikom, pri katerih obstaja sum prekomerne dnevne zaspanosti, začasno prepovedano voziti, tako profesionalno kot tudi amatersko.

Vzrok za prekomerno dnevno zaspanost so običajno motnje dihanja v spanju, zaradi česar možgani takšnega bolnika ne dobijo dovolj kisika ponoči in zaradi utrujenosti podnevi povzročajo nesreče. Takšnih nesreč, ko je voznik »iz neznanega razloga zavil na nasprotni pas«, je približno petina.

Motnje dihanja, ki dolgoročno lahko pripeljejo do nenadne smrti med spanjem, možganske kapi ali sladkorne bolezni, lahko sicer zelo uspešno zdravimo s preprostim ventiliranjem, a takšni ljudje običajno sploh ne pridejo k zdravniku – čeprav predstavljajo vsaj šest odstotkov odraslega prebivalstva.

Če smo zaspani, drugače razmišljamo in drugače reagiramo. Ena neprespana noč ima na nas takšen vpliv, kot če bi imeli v krvi gram alkohola na liter krvi.

Ljudje gredo veliko lažje k zdravniku, če jih nekaj boli ali imajo previsok pritisk, če pa ne morejo spati, se jim to ne zdi dovolj resno. A to je lahko alarm, da je nekaj narobe.

Po drugi strani nimamo zakonodaje, ki bi delodajalcem predpisovala, kakšen delovni čas lahko predpisujejo. Delodajalec lahko počne, kar hoče. Ponoči so stroški proizvodnje res bistveno nižji, a nihče ne pomisli na delavce. Kdo bo kriv, ko bo po nočni izmeni nekdo povzročil nesrečo na poti domov? To po novem ni več nesreča na delovnem mestu. Poleg tega spanje podnevi ne bo enako kakovostno kot ponoči, takšen delavec bo lahko sčasoma začel jemati zdravila, ki mu bodo mogoče dodatno zapletla življenje zaradi stranskih učinkov.

O tem, kaj bi bilo idealno, je najbrž nesmiselno govoriti. A gotovo bi morali prepoznati ljudi, ki takšnega dela niso sposobni opravljati. Podobne posledice kot nočno delo ima izmenjevanje izmen ali celo podaljševanje nočnega dela v naslednjo izmeno. Ljudje morajo vedeti, kakšne so lahko posledice takšnega načina življenja, in morajo povedati, ko začnejo zaznavati težave, da jih lahko pravočasno premestijo na drugo delovno mesto. Običajno je tako, da se to zgodi šele, ko pride do nesreče. »Motnja spanja zaradi porušenega ritma budnosti in spanja, povzročena lahko zaradi dela v izmenah« je zdravniška diagnoza, ki jo je treba postaviti pravočasno in nato ukrepati, sicer bodo takšnega človeka doletele še številne druge bolezni, tako da se bo prihranek zaradi izmenskega dela zdel neznaten v primerjavi s stroški njegovega zdravljenja.