Oshojeva spontana predavanja so objavljena v številnih knjigah in prevedena v več kot trideset jezikov. V njih je interpretiral večino pomembnih svetovnih tradicij človeštva: od vedskih spisov, Upanišad, joge, taoizma do zena. Navajal je sufijske modrece, sikhovske, perzijske in arabske mistike, pitagorejsko in sokratsko šolo, evangelije, cerkvene očete, hasidsko judovsko mistiko ter mistične pesnike Tagora in Gibrana. Vendar, kot je povedal: »Moje sporočilo ni doktrina, ni filozofija, v kateri bi našel tolažbo za mučna vprašanja. Je določena alkemija, znanost preobrazbe.«
Njegova misel, da je »pravi eksistencialist«, govori o tem, da um in misli še niso življenje, ampak da je za resnično, popolno bivanje potreben pogum za odprtost, razpoložljivost in ranljivost, s katerimi se posameznik šele odpre življenju v njegovi izvorni čistosti in lepoti. Zato so njegove misli kot nekakšen brevir, ki nenehno usmerja na pravo notranjo držo. Nobena misel v njih ni konstrukt, ampak zapis izkušnje, izraz odkrite spontanosti, nezadržnega stika z večno skrivnostjo življenja, ki ne sili k temu, da bi bila razumsko opredeljena, pač pa doživeta. Ni ezoteričen oziroma newageovski. Njegova edina vizija je jasna: »vrnitev v samobitnost, pristnost, iskrenost, odprtost in preprostost neposredne, neinterpretirane in nezamejene izkušnje ter h gledanju, poslušanju in občudovanju izvornih, brezmejnih danosti narave ter božanskega kozmičnega reda«.
Ta duh izžareva tudi knjiga Ljubezen, svoboda, samost. Delno kot odgovori na vprašanja, delno kot esejizirano razmišljanje podaja poglede na vprašanja o ljubezni, medsebojnih odnosih, zreli gradnji intimne zveze, zdravemu pogledu na spolnost, svobodo in družino. Obširno poglavje je posvečeno razlikovanju med ljubeznijo in poželenjem ter samostjo in osamljenostjo. Po avtorjevem prepričanju je bistvena ljubezen do sebe, ki lahko obstaja zgolj v svobodi in v spoštovanju samega sebe in drugih. V slednjem je tudi smrt – edini pojav, ki ga po njegovih besedah človek še ni skvaril – uravnotežen, bistven in lep del življenja. Praznina ob smrti nekoga, ki nam je bil blizu, so vrata. Zato so hromeči strah pred lastno smrtjo prav tako vrata. vo
