Seveda je takšen pristop k pitju čaja kljub njegovemu razmahu na Zahod še vedno mogoče najti zgolj v deželah Vzhoda, tam, kjer se ta starodavni kult ohranja v svoji izvorni obliki. Tam je priprava čaja umetnost in zahteva mojstra, da iz specifično pripravljenih zavretkov izvleče iz te čudovite rastline njene najplemenitejše lastnosti. Za pripravo popolnega čaja namreč ni enega samega recepta; v vsaki pripravi listov je nekaj individualnega, poseben odnos do vode in toplote, faze kuhanja glede na vrsto vretja, dodatek sladkorja in vrste postrežbe. Je svojevrsten način pripovedovanja zgodbe, v kateri sta navzoča globoko spoštovanje in lepota.
V svoji izvorni luči se čajna ceremonija kaže kot še eden izmed načinov, ki trmasto odmikajo vzhodnjaško estetiko bivanja od neljubih vdorov z Zahoda. Morda je od tod mogoče razumeti srd zaradi evropsko-ameriške invazije na Vzhod v vseh mogočih oblikah, s katerim Kakuzô uvede bralca v sicer sila poetično izpisano knjižico o tej edinstveni »estetski religiji«. Pri tem ne skriva, da s tovrstnim početjem izraža tudi dvom o lastni posvečenosti v kult čaja, saj »sam njegov duh olike narekuje, da poveš le tisto, kar se od tebe pričakuje, in nič več«. A sam, kot pravi, pač ni olikan pripadnik kulta čaja, pri čemer svojo držo utemeljuje z lastnim spoznanjem, da je »vzajemno nerazumevanje med novim in starim svetom povzročilo že toliko škode, da se nikomur ni treba opravičevati, če k boljšemu poznavanju prispeva skromno desetino. Lahko se posmehujete, da imamo 'preveč čaja', toda ali ne razumete našega suma, da na Zahodu v svoji duhovni zgradbi sploh 'nimate čaja'?« Prihodnjič: Je domovina Indija ali Kitajska?
