Dobrih 500 strani samorefleksije me odpelje na točke, ko začnem v želji, da bi bila slišana in ljubljena, graditi svoj lažni jaz. Kot osnovo za to pa razvijem briljanten sistem samomanipulacije, ki dolga leta po tem zasenči vsako zrelo obliko komuniciranja. Pri potovanju v odnos z mamo, ki ga še danes težko realno pogledam, mi z veliko mero poguma in še večjo škatlo robčkov pomaga pri »detoksikaciji« prikritih toksinov nekonstruktivnih prepričanj in zastalih čustev. Ali je vse to »čebulčkanje« odvečnih plasti lastnih laži vredno? Brez kančka dvoma! »Ko se naučimo sprejemati mater – se pravi sebe –, se nam ponavljata dva vodilna motiva: velikodušnost in samoohranitev. Eno in drugo je težko doseči, dokler ne odkriješ svoje lastne identitete,« je zapisala novinarka in pisateljica Victoria Secunda v knjigi Če škripa med hčerjo in materjo, ki bi jo moral prebrati prav vsak ranjen odrasli – otrok.
Resnica, ki osvobaja
Knjiga, ki me je takoj prevzela, temelji na informacijah, ki jih pisateljica zbere v pogovorih z ženskami vseh starosti, ki so imele ali še vedno imajo težave v odnosu z svojimi materami. Gre za ujet odnos v dvojnem imperativu hrepenenja po idealnem razmerju z materjo in sprijaznjenem z mogočim; med otročjo fantazijo in odmerjeno, odraslo optiko. Veliko žensk si prizadeva, da bi bile dovolj dobre matere svojim otrokom, in se strahoma skušajo izogniti ponavljanjem napak, ki so jih zagrešile njihove matere. Njihov trud je dvakraten – učijo se sprejeti same sebe kot dovolj dobre hčere, obenem pa preseči krivdo. Avtorica opaža, da ko si priznamo, da sodimo – če seveda res sodimo – med »nesprejemljive« hčere, kakršne opisuje ta knjiga, v najglobljih kotičkih duše čutimo, da nas je za vedno zapustila edina oseba, ki naj bi nas ljubila ne glede na kar koli. Tega ne boste nikoli povsem prebolele. Lahko pa se naučite to čustvo osmisliti in priznati njegovo ceno, tako da se lahko začne celjenje. K ceni sodi pri veliko hčerah to, da so v otroštvu sicer hrepenele po ljubezni, da pa se kot odrasle ženske nezavedno sabotirajo, ker nikomur ne dopustijo, da bi jih imel rad, in ker same ne znajo ljubiti. Otrok, ki si je nenehno prizadeval, da bi ustregel nepotešljivi materi, utegne zrasti v žensko, ki ne bo prepoznala zdrave ljubezni in ji tudi ne bo zaupala, kadar bo naletela nanjo, saj je nikoli ni izkusila. »Ljubezen« lahko prepozna samo, če je ta podobna tisti od doma. In tako bo v zares ljubečem moškem mogoče videla slabiča, ki ga je mogoče sukati okrog prsta, prav kakor se je njej zgodilo v otroški nebogljenosti – ravnala bo z njim, kakor je z njo ravnala njena mati, kajti drugega ne zna. Tako se sprevrže ljubezen.
Tabu »poredne mamice«
K ceni sodi tudi tabu »poredne mamice«, torej kulturna zahteva, češ, da je treba gledati lastno otroštvo skozi rožnata očala, ne pa raziskovati ran, in da je treba 'kamuflirati' žalost in jezo in da ne smete nikoli reči: »Mama mi ni znala izkazovati ljubezni.« Za nekatere ženske je to preprosta resnica, a z njenim izrekanjem bi se spravile v nevarnost. In tako se raje naučijo sovražiti sebe – in pozneje mogoče še svoje otroke. Če čuti mati nezdravo potrebo po gospodovanju nad otroki, ki jo izkazuje s strahovanjem, z grožnjami, zanemarjanjem, dušenjem, razvajanjem, s poniževanjem, pretiranim zaščitništvom ali z zlorabljanjem, morajo ti otroci priti do spoznanja, da je takšno ravnanje napačno, sicer ne morejo zakorakati na dolgo pot okrevanja in končnega razumetja.
Obenem pa si morajo tudi hčere, ko odrastejo, prizadevati, da bi zares spoznale svojo mater – mnoge je ne –, ker bodo le tako razumele, kakšne so bile silnice, ki so mater oblikovale. Te hčere morajo odkriti, kakšne so bile muke, ki so nevede odrejale materinsko izbiro, in videti v materi mešanico vrlin in hib, ne pa da bi bilo pri njej vse dobro ali pa samo slabo. Da bi preživele otroštvo, v katerem smo povsem odvisne od starševske milosti ali nemilosti, se naučimo pozabljati; da bi si od takega otroštva opomogle, moramo začeti pri tem, da se najprej spomnimo slabega in dobrega. Prvi korak ozaveščanja je boleč in zapleten proces; da bi ga uspešno prebrodile, je velikokrat potrebna strokovna pomoč. Drugi korak pa je, da dovolimo na površje občutju izgube, ki se tako ne bo preusmerjalo in ne bo vzniknilo v drugih razmerjih. Ko lahko priznamo, da nismo same krive za prikrajšanje v otroštvu in da smo upravičene do tega, da čutimo jezo, se bomo lahko od iste jeze ločile in nas ne bo imela več v pesti. Ko bomo dovolj močne in bomo zmožne sprejeti svoje mame, si bomo lahko odgovorile na boleča vprašanja, kot so »Sem čustvena pokveka?, Bom delala nad svojimi otroki greh, ki ga je delala mati nad menoj?, Sem neljubljiva?«
Ločenost identitete
Proces okrevanja vključuje uzrtje matere kot drugega in ne kot sebe; spoznanje, da je mati le naslednica vedenja svoje matere; priznanje, da so bile njene izbire grozno omejene; doumetje, da je treba takšne matere bolj pomilovati; osvoboditev iz ječe otroštva. Najpomembnejše pa je to, da lahko nazadnje odrastemo, tako da nam ne bo treba ponavljati zgodovinskega imperativa neutešenih mater, ki gre iz roda v rod, pri čemer je vsak rod preveč ranjen, da bi dovolili ljubezni noter ali ven. »Zdravilo« je sposobnost, da postanemo ljubeča mama sebi in svojim otrokom, pa čeprav je zgled, po katerem naj bi prilikovali svoje materinstvo, tako klavrn. Zmaga je v tem, da ne bomo več žrtve med materjo in hčerjo, ki odzvanjajo v vseh naših navezanostih. Zgodovine sicer ne moremo pisati na novo, lahko pa preusmerimo prihodnost.
Naravni zaveznici, naravni sovražnici
Malo je opažanj, ki bi v ženskem srcu zbudila večjo grozo ali hitreje spravila do vrelišča ljubezenski prepirček, kot to zmore stavek: »Vsak dan si bolj podobna svoji materi.« Mamo imate radi. Mogoče vam je celo simpatična. Vseeno pa je v vsaki hčeri potreba po drugačnosti, po tem, da bi izboljšali stari model, da bi bila sestavljena samo iz enkratnih, samosvojih vrlin, tako da bi ji zanje tudi pripadale zasluge. Vez med materjo in hčerjo je neogibno zavozlana in napetost v tem vozlu kratko malo sodi k temu, da ste nekomu otrok. Zato pomeni namig, da ste materin posnetek, sunek v samo srčiko neodvisnosti; ne le da nakazuje, da ste še vedno otrok, ki se je zmožen postaviti na lastne noge, ampak še huje, da ste mogoče sestavljeni iz materinih napak, ki so vam vsem znane, intimno in v mučnih podrobnostih. Nobeno razmerje ni tako polno napetosti kot prav razmerje med materjo in hčerjo, in tudi ne pričakovanj, ki utegnejo kakor mine eksplodirati ob najmanjšem koraku vstran zaradi ene same zarečene besedice, ki lahko brez svarila rani in razbesni. In ni ga razmerja, ki bi ga tako razganjalo od potencialov dobre volje in razumevanja.
Moč odnosa
Kaj daje tej navezi takšno moč? Zakaj se tako razlikuje od odnosa med materjo in sinom ter očeta in sina? Prvič: ni ga človeškega bitja, ki bi nam bilo tako podobno – od genov do spolnega aparata ali tudi videza. Prav tako pa ni razmerja, ki bi bilo tako tekmovalno: z materjo tekmujemo za očkovo pozornost. In ker smo ene in druge spočete v ženski nečimernosti, smo rade nečimerne tako, da tekmujemo za prijazen odziv zrcalca na steni in kopalniške tehtnice. Hčere se skušamo, da bi bile enake ali boljše kar se tiče delovnih karier ali izbire partnerjev. Najsi je naše razmerje z njo napeto ali lagodno, sovražno ali prijazno, potrebujemo jo, pa čeprav samo v spominu ali fantaziji, da daje »žegen« naši zgodbi, da potrjuje našo ženskost in da nas vodi na naši poti; potrebna je zavest, da bo tam, ko se bomo spotaknili, da nas ima rada ne glede na kar koli. Gre za potrebo, ki nas v najboljši navezanosti med materjo in hčerjo ne bo nikoli zapustila, v najslabši pa zija v njej brezno, ki plaši srce. A če mati in hči nista povezani, hči ne more nič vprašati prav tiste osebe, ki jo je sprogramirala s svojo duševnostjo in telesom. Neprecenljiva izguba torej, če mora hči vse to na novo odkrivati, utirati pionirsko stezo, namesto da bi sledila materinemu zgledu in se učila iz njega. Takšna hči se mora odkriti sama. Detinstvo je čas čudovite čarovnije, v katerem nimamo občutka, da bi bili fizično oddvojeni od matere. Otročiček se joče pa ga mati vzdigne, telesce se olajšano strese, ne da bi vedelo, kje se samo končuje in kje se začenja mati – kar se otročička tiče, sta še vedno eno. Gre za najpopolnejšo vseh enosti, ki teši vsako potrebo – po zavetju, varstvu, ljubezni in po hrani – in v kateri je z materino bližino prežarjeno prav vse, toplota in udobje njene kože, vonj in okus njenega mleka, blažeča pomirljivost njenega glasu, njen obožujoči nasmeh in dotik. Razen če seveda otrok zajoče, pa ga mati ne vzdigne k sebi. Ali če se nanj zadere. Takrat se otročiček v občutenju pomanjkanja zakrči. In če mati ali tisti, ki jo nadomešča, ne »reši« otroka, se začenja svet dozdevati nevaren kraj.
Sprejeti ljubečo mater
Ponotranjena ljubeča mati je temeljni kamen, na katerem raste zavest o sebi – samozavest –, in ta zavest ne more nastati, če se otrok v svoji ločenosti ne počuti nevarnega. Vse poznejše navezanosti bodo odsevale, ali je mati otroku dala ljubeče dovoljenje, da postane »svoj« pa tudi ali bo njegova samosvojost zelo drugačna od materine, kar se tiče temperamenta, ciljev in razvojnega urnika. Za čustveno zdravje je bistveno, da imamo mater, ki zmore spoštovati otrokovo različnost, ne pa, da bi v njem videla izdajstvo. Oddvojitev ni brez predpogoja, da se mati dobro počuti sama s seboj in da zna, črpaje iz spomina na lastno otroštvo, sočutno doživljati otrokovo ambivalentnost glede ločitve in ga tudi nežno pehati proti neodvisnosti. Takšna materinska ljubezen zajema intimnost in ločenost. Dokler ne boste ponotranjili dobre mamice, ne boste mogle zaupati širšemu svetu.
