Iz avta, ki se je preobračal, so Valeka morali izrezati in reanimirati. V bolnišnici so ugotovili zlom prsnih vretenc, prsnice, polomljena je imel tudi vsa rebra. Operacija, med katero so mu v hrbtenico vstavili ploščice, da so ojačali zlomljene dele, je trajala osem ur.
Prva diagnoza, ki so jo postavili zdravniki, je bila zastrašujoča: tetraplegija. A se je stanje začelo izboljševati, zato so diagnozo spremenili v paraplegijo in nato še v paraparezo, kar pomeni delno ohromljene okončine. Očitno je bila hrbtenjača samo stisnjena, živci se niso prekinili, razmišlja Danilo Valek.
Po mesecu dni v intenzivni terapiji na UKC Ljubljana so ga premestili na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS Soča, kjer so ga v pol leta usposobili do te mere, da je lahko s pomočjo bergel prehodil krajšo razdaljo. Večinoma se premika s pomočjo vozička.
Potem se je Danilo Valek znašel doma in začel počasi na novo sestavljati svoje življenje. Do stanovanja v prvem nadstropju zmore priti s pomočjo bergel in mu ga na srečo ni bilo treba preurejati. Zelo je zadovoljen tudi, da je zaposlen v podjetju – Banki Slovenije – ki ima razumevanje za njegovo stanje. Zaveda se, da istega dela kot pred nesrečo ne bo mogel več opravljati, zato je v procesu poklicne rehabilitacije in na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani opravlja šolanje za komercialista. Ko bo šolanje čez leto dni končal, se bo vrnil v banko, kjer mu bodo prilagodili delovno mesto in bo delal s polnim delovnim časom. »Veliko je vredno, da se mi ni treba ukvarjati s svojim statusom,« pove Valek.
Svet se mu je odprl, ko je ponovno opravil vozniški izpit in dobil avto, predelan za njegove potrebe, in za prevoz ni več odvisen od drugih.
Najprej urediti misli, potem telo
Ko je vse to uredil, je pomislil, da bo moral nekaj storiti tudi za svoje telo. »Ko se ti zgodi nesreča s takimi posledicami, moraš najprej 'poštimati glavo', šele nato se lahko začneš ukvarjati s telesom,« pove. Pri tem je bil prepuščen sam sebi, saj mu Soče po Soči, torej obnovitvene rehabilitacije, niso odobrili. Do rehabilitacije je poskusil priti prek napotnice, a se obnovitvena rehabilitacija v zdravilišču ne more primerjati s tisto v Soči, je ugotovil. Začel je hoditi na vodno rekreacijo; da bi razgibal kolke, je poskusil tudi z jahanjem konj, hipoterapijo.
Potem se je povezal Urošem Reismanom, mag. kineziologije, in začel februarja letos pod njegovim vodstvom v fitnesu vaditi trikrat na teden po uro in pol.
»Cilj je pet minut proste hoje čez pol leta,« pove Reisman. Valek pri tem malo pomolči. Hoja brez bergel je namreč velik cilj. »Saj ne, da ne bi verjel, da bom spet kdaj hodil, a moraš biti gotov vase, da ne boš padel.« To gotovost pa je izgubil. »Na bergle sem se navadil, in ko jih spustim, čem čisto izgubljen; dovolj je, da se samo dotaknem neke opore, in spet dobim občutek gotovosti,« pove. Preden je začel vaditi z Reismanom, je lahko naredil nekaj korakov brez bergel, a ob vsaj simbolični opori druge osebe.
Uroš Reisman ima izkušnje z delom s posamezniki s športnimi poškodbami, z invalidnimi osebami pa še ne, a je vseeno sprejel izziv. »Preden se lotim vodenja vadbe, želim videti diagnozo in izvide. Brez tega bi bila vadba tvegana oziroma bi več časa porabil, da bi ugotovil, ali je varna,« opiše svoj pristop. Začela sta s prilagojeno vadbo moči, saj ko se poveča moč mišic, to izboljša tudi občutek za gibanje, zanesljivost gibanja, pojasni Reisman. Ne izvajata vztrajnostne vadbe, saj bi bilo to preveč utrudljivo in bi Valek za regeneracijo porabil preveč časa. Prav tako se ob utrujenosti poveča možnost poškodb in padca. »Zdravnik mi je razložil, da sem pri hoji zdaj na ravni pet- do šestmesečnega otroka, zato opazujem dojenčke, s kakimi gibi se učijo hoditi,« pove Valek. Zato s trenerjem vadita tudi plazenje in lazenje. Hoje niti ne vadita veliko, delata druge vaje, ki bodo prispevale, da bo ta spet učinkovita.
Napredek že na četrtem treningu
Potrditev, da hoja ni neuresničljiv cilj, je Danilo Valek dobil že na četrtem treningu, ko je brez pomoči naredil dva metra. »Bil sem presenečen in sem si rekel, da mogoče bom pa res kdaj hodil.«
Njegovo gibanje še ni podzavestno, pri hoji po stopnicah mora denimo misliti na to, kako bo nastavil nogo, lahko ga začnejo grabiti krči, noga se začne tresti. Težava je tudi, ker desna noga manj uboga kot leva in pri gibanju ni simetrije.
Po dveh mesecih in pol usmerjene vadbe se je že izboljšala gibljivost, »vse gre lažje, kot pri sestavljanki, ko se delčki začnejo sestavljati«, ugotavlja Reisman. Valek pove, da pazi tudi na primerno prehrano, uživa silicijeve kapljice... »Vse to se sestavlja v rezultat in je težko izluščiti, kaj je k temu bolj prispevalo.« Pred tremi tedni je prvič prosto hodil dvakrat po deset metrov.
Na poti do cilja ga vodi železna volja, v veliko spodbudo mu je tudi sin, s katerim sicer ne živi več skupaj, ki mu pravi: »Oči, treniraj, da bova lahko skupaj smučala.« Ko Valek to pove, se mu najbolj zasvetijo oči.
