Vpliv starševskega konflikta na otroke

Ko otrokov jok ni več samo jok

Starša, ki se dobro počutita in drug v drugem čutita človeka, ki te ima rad, te spoštuje, sprejema, razume, ti stoji ob strani, imata ob čustvenih in fizičnih naporih, ki spremljajo prilagajanje na življenje z otrokom, več energije in moči ter ponavadi lažje začutita otrokovo ranljivost, nemoč in odvisnost. Ob otrokovem joku, nočnem zbujanju, hranjenju mama ponavadi lahko prisluhne otroku in se prilagodi njegovemu ritmu, oče pa se zaradi tega ne čuti odrinjen, ampak ostane v stiku z ženo in otrokom na drugačen način. V takem varnem vzdušju je otroški jok samo jok, ki pač pomeni, da otrok nekaj potrebuje.

Večkrat pa se zgodi, da se partnerja ne počutita dobro, da imata v partnerskem odnosu občutek, da v resnici nista ljubljena, spoštovana, cenjena, temveč doživljata, da sta kritizirana in nesprejeta. Otrokov jok tukaj ne pomeni samo joka, pač pa lahko v starših prebudi zelo boleče občutke nesposobnosti in krivde, ker ne znata potolažiti otroka, pretiranega strahu, kaj če je kaj hudega, ali pa pravega besa, ker je otrok razvajen in izsiljuje… Čustveni in fizični napor skrbi za otroka lahko še poglobi prej omenjene boleče občutke v partnerskem odnosu in če se partnerja o tem ne zmoreta pogovarjati, se lahko zgodi, da bo njun odnos postajal vedno bolj napet, kar se bo kazalo v nenehnih prepirih zaradi »nepomembnih« stvari, ko bosta partnerja drug drugega poniževala, sramotila ali kako drugače prizadela.

Ob prepiru se lahko zgodi, da so starši čustveno tako močno prizadeti, da nehote pozabijo, da so ob njih tudi otroci, ki tovrstne konflikte doživljajo na svojstven in hkrati zelo boleč način. Včasih se starši celo odločijo, da se pred otroki ne bodo prepirali, vendar se nepredelanih in neizgovorjenih bolečih čutenj (jeze, besa, žalosti, osamljenosti in razočaranja) na tak način ne da prikriti, saj se vedno znova prebujajo v napetem vzdušju in nemiru, ki ga otroci zelo močno čutijo.

Otroci se ob tej napetosti ponavadi ne znajdejo, ne znajo si je razložiti ali se z njo ustrezno spoprijeti. Tako tudi otroci postajajo vedno bolj nemirni, »zahtevni«, ne da bi sami vedeli, zakaj.

Otrok starševski konflikt prevzame nase

Ob napetem vzdušju med staršema ali nenehnih prepirih se otrok počuti zelo ne-varno. Nase začne jemati zelo boleča občutja odvečnosti, nevrednosti, odtujenosti, krivde, zaradi katerih lahko postaja vedno bolj nemiren. V takšnem bolečem vzdušju največkrat ostaja sam, saj ga je strah, da bo z govorjenjem še poglobil starševski konflikt. Saj starši lahko nehote in nevede, ko se prepirajo na primer o vzgoji otroka, izrazijo, da se čutijo sami, da jim je težko, da so izčrpani, otrok pa to sliši, kot da je on kriv za prepir (naporen, zahteven, breme, odveč…). Včasih pa, ko gre za globoke stiske, ki se jih starši praviloma ne zavedajo in se hkrati bojijo z njimi soočiti, se lahko zgodi, da starši dejansko vse svoje težave pripišejo »problematičnemu« otroku, ki pogostokrat postane grešni kozel oziroma vsesplošni krivec v družini, v bistvu pa nosi vso starševsko stisko. Vendar zanjo zagotovo ni vzrok otrok, temveč je odraz starševskega razbolelega odnosa.

Ob tem se otrok počuti vedno bolj neljubljenega, neželenega in čustveno zavrženega, kar pogosto vodi v to, da si naredi svoj svet, ki ni v skladu z njegovo razvojno stopnjo. Tako lahko postane pretirano miren in se bo trudil, da ne bo staršev z ničimer razburjal in vznemirjal, saj ima občutek oziroma vsaj upa, da se bo z njegovo pridnostjo in mirnostjo odnos med staršema izboljšal ter se bosta začela iskreno pogovarjati in ustrezno razreševati konflikte. Prav tako se lahko otrok zateče v drugo skrajnost in zapade v različne odvisnosti, pitje alkohola in delikventnosti, da starševski nemir in napetost preusmeri nase, da se starša lahko povežeta v tem, da rešujeta otrokove probleme.

Tovrstna vedenja se lahko dogajajo v različnih intenzitetah, ki so odvisne predvsem od trajanja in intenzitete partnerskega konflikta. Zato lahko rečemo, da otroci pogosto ne znajo ubesediti svoje stiske, temveč jo izražajo prek različnih neprimernih vedenj, ki v osnovi pomenijo klic po sočutnem, odgovornem in razumevajočem starševstvu.

Slika je še bolj katastrofalna, kadar starši otroka zaradi tovrstnih neprimernih dejanj, ki so posledica starševskih konfliktov, še fizično kaznujejo. Ob tem se neprimerna vedenja otroka praviloma še stopnjujejo, saj se ob tem, ko ga starši v stiski ne začutijo, ne razumejo in ga ne pomirijo, temveč ga kaznujejo, dejansko začne doživljati kot problem, ki je uničil družino, kar še ojača njegovo doživljanje samega sebe, da je z njim nekaj narobe, da je slab, nevreden ljubezni…

Ob starševskih konfliktih je potreben iskren pogovor med staršema

Zagotovo lahko rečemo, da ima partnerski odnos med staršema, poleg odnosa, ki ga vsak od staršev vzpostavi z otrokom, ključen pomen za otrokov osebni, čustveni in vedenjski razvoj. Iskren, spoštljiv in sočuten partnerski odnos med staršema predstavlja gibalo otrokovega razvoja, medtem ko neiskren, konflikten ali celo nasilen partnerski odnos med staršema zavira otrokov razvoj. Tukaj je pomembno, da se starša zavedata vsak svoje neprecenljive vloge ob otroku pa tudi v partnerskem odnosu ter se trudita vzpostaviti funkcionalni partnerski odnos, ki postane za oba starša varen kraj intime, ranljivosti, medsebojne iskrenosti, spoštovanja in odrasle medsebojne pomoči. Na tak način bosta dala največje darilo sebi, drug drugemu pa tudi otroku, ki bo lahko pridobil temeljne vrednote, kot so zaupanje, iskrenost, spoštovanje in medsebojno sodelovanje, ki mu bodo olajšale vstop in delovanje v svetu zunaj družine.