»Ali me vsi slišite? Ko zapremo vrata, bo od tukaj naprej popolna tema. Prosim, naj nihče ne spusti roke s sosedove rame, s prosto desnico pa previdno tipajte in kmalu boste ob strani zatipali ograjo. Držite se je, gremo namreč po stopnicah navzdol, se obrnemo desno, spet po stopnicah in spet desno...« je v vlakec speto kompozicijo štirih gostov opogumljala slepa natakarica Tanja, ki nas je pospremila na večerjo v temi. Skozi vrata in težko žametno zaveso smo se izmuznili kot v gledališče, kadar zamujamo predstavo. Potem so nas preplavili čisto drugačni občutki in zajela čisto drugačna tema; nova, težka, črna, gosta. Ni čudno, da se ji je pridružil občutek tesnobe, predvsem pa nepričakovano spoznanje, da slepi živijo v veliko bolj črni temi, kot sem mislila doslej. Še stopnice so se zdele bolj strme in kar ni jih hotelo biti konca.
Še sreča, da sem se, medtem ko sem se z desnico trdno oklepala ograje, z levico držala Tanjine rame. Še sreča, da sem na svoji rami hkrati čutila topel objem nekoga za mano. Kdo stoji za mano, sem pozabila, a dotik je neskončno prijal in obljubljal varnost, ki sem jo tisti trenutek najbolj potrebovala. Misli pa so nehote odplesale v objem sočutja z vsemi, ki sveta teme nikoli ne bodo zapustili, za katere bo objem vedno varnost, za katere bodo vse stopnice vedno tako zelo strme – kot zagotovo tudi pločnik, na katerem ni klančine – sem se zavedela!
Pa saj gre vendar za avanturo, romantično večerjo v temi, sem se opomnila in si priklicala v spomin prikupno Tanjo in njeno kriljenje z rokami, ko nas je pred odhodom vlakca še na svetlem opozarjala, naj z rokami ne mahamo naokoli, saj bo vse pristalo na tleh, mi pa bomo mokri in popacani... »Mizice so široke približno toliko,« je z rokami nakazala približno pol metra. »Ko sedete, otipajte robove in previdno raziskujte proti sredini mize,« nas je poučila od rojstva slepa socialna delavka Tanja, ki je od nekdaj sanjala, da bo nekoč delala z ljudmi.
Posedli so nas v temi. V trdi temi. Nihče ni imel pri sebi telefona, niti ure, ki bi vsaj malo svetila. Potem je temo začel preplavljati klepet. Najprej komaj slišen, potem vse glasnejši. Slišati je bilo ropot kozarcev, šumenje vode in nenehni upsss, polila sem; nekje je kot grom na tla zgrmel še nož. Tudi sama sem hotela nekomu nekaj povedati, a za mojo mizo niso posedli nikogar. Zakaj ravno za mojo mizo ni nikogar, sem sebično premlevala zaprtih oči in si prigovarjala, da mi to pač ne sme predstavljati težav. Bom že poslušala druge! A ni šlo tako preprosto, čeprav sem si v kozarec kar naprej nalivala vodo in pila požirek za požirkom. Seveda sem ob prvem nalivanju polila pogrinjek, saj je voda iz vrča pritekla z veliko večjim in hitrejšim curkom, kot sem na slepo predvidevala! Moker je bil prt, krožnik, celo jedilnik v braillovi pisavi. Nisem se mogla znebiti slabe vesti, da sem ga zmočila, da bo razpadel in črk ne bo več mogoče tipati.
Okus ni bil prav nič drugačen
Čeprav sem se trudila, da bi vsaj malo odprla oči, sem jih vedno znova zaprla, saj se mi je zdelo, da je občutek tesnobe manjši v temi, ki sem je vajena. Misli pa so kljub temu še naprej begale med slepe in kopičile vprašanja, kako lahko slepi kar koli najdejo v svojem stanovanju, kako sploh vedo, kje so in kam gredo. In ko sem pomislila, kako gredo in kako bi pravzaprav šla v tej temi na toaleto tudi sama, me je v prsih dobesedno stisnilo. Postalo mi je hkrati vroče in slabo. Pa saj sem čisto izgubljena, ne morem prav nikamor, sem dojela. Saj ne vem, niti v katero smer naj odkorakam, v kaj vse se bom zaletela, ne vem, kje so vrata, ne vem, kam... Najraje bi na glas zakričala, hočem ven, ko ob sebi zaslišim pomirjujoči Tanjin glas. »Bom pa jaz malo posedela pri vas, ko nimate nikogar! Na krožniku sem vam postregla s predjedjo,« je dejala. Tesnoba in skrbi so se razblinile, kot bi jih odrezal, no ja, postale so znosne. Oprijela sem se krožnika in začela kar z roko metati v usta in prehitro goltati kocke sira in orehov, da bi se še bolj pomirila. Hkrati sem hitela klepetat s Tanjo in iz nje izvlekla vse od njene mladosti do konca študija in dvomesečnih priprav na delo v strežbi.
Priznam, meni se okus sira in orehov ni zdel prav nič drugačen kot doma, čeprav je prejšnja skupina gostov zatrjevala prav to, da ti tema tako izostri druge čute, da je hrana veliko okusnejša. Morda je bilo okoli mene še vse preveč tesnobe, da bi lahko vklopila ali sprostila te čute, pogovor pa je prijal. Neskončno prijal, še zlasti ker je Tanja pravi sonček, ki od nekdaj ve, kaj hoče. Delati z ljudmi! In njen svet ni niti približno tako črn kot moja prva izkušnja s temo, sem spoznala. Zdaj vem, tudi sama bi se navadila teme, a ne v hipu in takoj. Tako Tanja kot Anja in Goran namreč zatrjujejo, da se v strežbi, v svoji kuhinji in prostorih, ki so jih vajeni, vedno odlično znajdejo. In čeprav vsi trije slepi natakarji v službi silno radi strežejo, to doma počne le Goran, dekleti pa sta dobrovoljno priznali, da včasih godi, če se prepustiš razvajanju domačih. Vsi trije tudi radi kuhajo, a predvsem v svoji kuhinji, saj imajo vse tam, kjer mora biti. Tudi v restavraciji je vse na mestu, kamor so postavili in kot so si sami zaželeli, da bi bilo.
Še nobenega krožnika niso razbili
Med klepetom ob večerji mi je Tanja zaupala tudi, da žal služb v njeni stroki na trgu dela ni. Zato se je že prekvalificirala in s prijateljicama že načrtovala, da bi se poizkusile v masažnem salonu. Masirati tako že zna, salon pa je še v oblakih in ga bo, kot zdaj srčno upa, še dolgo pustila prav tam. »Veliko raje strežem v restavraciji,« pove zgovorna Tanja in doda, da ni v dveh mesecih, kolikor vadijo, razbila niti enega kozarca ali krožnika. Tudi Anji in Goranu se to še ni zgodilo. Tudi polili niso še nobenega gosta, čeprav so jih postregli že več kot 120. So se pa že polivali gostje, prizna Tanja in z nasmehom doda, da so se nekateri tudi popackali in je bilo nerodno, ker so potem morali na kakšen sestanek... »Pa tako se vsi sekirajo, če jim kaj pade, če kaj polijejo, če se kam zadenejo... Mi pa jih pomirjamo, da to ni nič hudega, da ni nič narobe.«
Klepet s Tanjo je kar prehitro minil. Bila je vendar v službi, gostje pa lačni. Tudi na mojem krožniku se je kmalu znašla pečenka s prilogo, ki mi je še bolj teknila, ker se mi je za mizo pridružila nova gostja. Okus pa ni bil nič drugačen. Jesti sem se trudila z vilicami in nožem, a vse varno pretipala tudi s prsti, da sem začutila, kje je kaj. Ko sem znova prijela za kozarec, na krožniku ni bilo več mesa. Še zdaj ne vem, ali sem ga pojedla ali je kam odletelo... S sogovornico sva uspešno nazdravili z vodo in klepetali. Tudi o tem, kateri sva. Spomnila sem se, kakšne lase ima, njene velikosti, barve oblačil. Zanimivo, kaj vse se človek pogovarja, ko z nekom navezuje stik v temi. A ga naveže, četudi s popolnim neznancem, saj je tišina v temi preveč moreča. Največ besed sva posvetili hrani, kako jo nabadati, tipati. Seveda sem se spomnila, da smo riž v Indiji zvijali v kroglice kar s prsti in jih tako tudi pomakali v omako... Zakaj bi se torej na večerji v temi tako trudili z vilicami in nožem?
Potem, čas se je močno raztegnil, so na krožnik prišle še sladice. Če nas Tanja ne bi opozorila, ne bi vedela, kdaj, saj je moj voh več kot očitno zatajil, stregla pa je tako neslišno, da sploh nisi vedel, kdaj je prišla in kdaj odšla. In potem so se odprla vrata. V prostor je proniknil šibek snop medle svetlobe, a se je kljub temu zazdel kot odrešitev. Vrata so bila veliko dlje, kot sem predvidevala. In čeprav je bilo doživetje pretresljivo in prijetno hkrati, sem z olajšanjem pomislila: rešeni smo in polna slabe vesti obžalovala, da tega občutka olajšanja ne morejo občutiti tudi slepi. Mi je pa bila v neskončno tolažbo vsaj misel na to, da so trije slepi natakarji tudi ta večer uživali, saj smo za dobro uro zamenjali vloge in so bili prav oni tisti, ki so stregli, pomirjali in bodrili nemočne videče.