Izkušnjo neplodnosti ima v Evropi 12 do 15 odstotkov parov, v Sloveniji vsak šesti do sedmi par, s čimer sledimo zgornji meji evropskih statistik. V veliki meri težave teh parov rešujejo z uporabo medicinske reproduktivne tehnologije oziroma z umetnimi oploditvami. Mejnik v razvoju tovrstnih tehnologij je bilo rojstvo prvega otroka iz epruvete, rojenega po uporabi tehnike in vitro (izraz se uporablja za postopek, pri katerem spermiji oplodijo jajčeca zunaj telesa) leta 1978 v Angliji. Od osemdesetih let 20. stoletja do leta 2012 je bilo s tovrstno pomočjo rojenih še približno pet milijonov otrok.
Otrok z več kot dvema staršema
»Uporaba medicinskih reproduktivnih tehnologij se dotika temeljnih idej o družini in starševstvu, ki se v javnem govoru pogosto omenjajo kot samoumevne in 'naravne',« izpostavlja dr. Sanja Cukut Krilić z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU. Nove reproduktivne metode namreč omogočajo nova razmerja in nove socialne vezi, s tem pa spreminjajo pojmovanje starševstva. Kot ponazarja na primeru dr. Darja Zaviršek, sociologinja s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, otrok, rojen z biomedicinsko pomočjo, nima zgolj dveh staršev, ampak lahko tudi tri, štiri ali pet: »Pri osebah, ki v tujini pridobijo obe potrebni spolni celici, ima otrok štiri starše, dva socialna in dva biološka. Če pa genetska mati ali oče potrebujeta še gestacijsko mater, ki bo otroka donosila, v procesu spočetja sodeluje pet odraslih.« Zavirškova dodaja, da biološke in socialne starše vežejo razmerja, ki brez medicinske tehnologije ne bi mogla obstajati. V zadnjem času se ti odrasli in otroci med seboj vse pogosteje formalno in tudi neformalno povezujejo. Ponekod lahko otrok spozna darovalca ali pa genetski starši ostanejo v stiku s starši, ki so jim darovali zamrznjen embrio, a to je stvar zakonodaj posameznih držav.
Umetne oploditve le heteroseksualnim parom?
Po zapisih Cekut-Krilićeve so mnoge analize, zlasti na primeru ZDA, opozorile, da imajo dostop do umetnih oploditev predvsem elitne skupine belih in finančno preskrbljenih žensk iz večinskih skupin, manj primerne kandidatke pa so ženske, ki pripadajo manjšinskim etničnim skupinam, seksualnim manjšinam in ženske brez moškega partnerja. Sogovornica na podlagi analize slovenskih časopisov v zadnjih treh desetletjih pojasnjuje, da so se medicinski in pravni strokovnjaki v tem času sklicevali na podmeno, da je treba pri tovrstnih postopkih kar najbolj posnemati naravo in naravno človeško razmnoževanje. »Nekateri so poudarjali pravico otroka do družinskega življenja in pomen očeta ter menili, naj bodo ti postopki na voljo le heteroseksualnim parom, ne pa istospolno usmerjenim in samskim ženskam. Vse to,« je komentirala, »kaže na strukturne neenakosti v procesu človeške reprodukcije, saj se je z razmahom reproduktivnih tehnologij na področju umetnih oploditev pokazalo, da imajo nad človeško reprodukcijo nadzor mnogi, ki določajo, ali bo do nje sploh prišlo.« Etično vprašljivo je po besedah Zavirškove tudi, ali je pravica do reproduktivne medicine temeljna človekova pravica ali pripada samo »dobrim« staršem, pri čemer je vprašanje, kdo dober starš sploh je in kdo ima dobro starševstvo pravico definirati.
Kdo je moja mama?
Tudi v zvezi z informiranjem otroka o njegovi zgodovini prihaja do dilem. Ali torej smejo starši informacijo o biološkem darovalcu oziroma darovalki otroku zamolčati ali ne. Zavirškova pravi, da je v večini zahodnih držav z zakonom določeno, da morajo biti darovalci spolnih celic pripravljeni na to, da se potomcem, za katere prispevajo biomaterial, kasneje razkrijejo. V Sloveniji velja obrnjeno pravilo. Po zakonodaji morajo darovalci ostati anonimni, to pa lahko vodi do stiske otrok, ki želijo spoznati svojega biološkega starša.
Otrok z barvo oči po željah staršev
Ljudje želijo s pomočjo medicinske reprodukcije ohraniti navideznost biološkega starševstva. Pri tem si starši pomagajo s pomočjo izbire vidnih lastnosti svojega otroka, ki naj bi se ujemale ali bile vsaj podobne njihovim značilnostim ali pa se nagibajo k njihovim željam. »Te prakse spet ohranjajo dominacijo biologije ter vzdržujejo družbene neenakosti,« meni Zavirškova. Po njenih besedah je poleg tega problematična tudi praksa zunajmaternične oploditve z namenom, da bi na osnovi spola izbirali med zarodki: »Sistematično uničevanje ženskih zarodkov se je pojavilo, ko je postala uporaba ultrazvoka in medicinske reproduktivne tehnologije ljudem širše dostopna. Kulturno usidrane in pogoste prakse infanticida oziroma pomorov dojenčic poznajo v Indiji, na Kitajskem, v Južni Koreji, Azerbajdžanu, Armeniji in Gruziji, na določenih predelih Balkana in še kje,« je osvetlila problem. Zaradi takšnih praks se glasneje govori o tem, da naj se uporaba novih reproduktivnih tehnologij omeji na preprečevanje škode z zavrženjem zarodkov, ki so genetsko poškodovani, naj pa nikakor ne povzroča škode z izbiro spola ali drugih posebnosti, kot je barva oči.
Napredek trči ob norme in tradicijo
Ob omenjenem omejevanju dostopa do postopkov umetne oploditve za določene skupine prebivalstva gre za poskuse regulacije družine ter spodbujanje le določene oblike družinskih razmerij. Pri tem je problematično, je kritična Zavirškova, da se v takšnih primerih moderna tehnologija ne uporablja za preseganje tradicionalne neenakosti med spoloma, temveč se s pridom uporablja za to, da se mentaliteta neenakosti ohranja: »Dosežki medicinske reproduktivne tehnologije bi morali pripomoči k boljšemu življenju vseh ljudi, človeški raznoličnosti namesto normiranosti in uniformiranosti ter k zmanjšanju neenakosti na osnovi bioloških posebnosti, spola, spolne usmerjenosti in etničnega porekla,« je sklenila.
Več o opisanih temah si lahko preberete v zborniku Annales, Anali za istrske in mediteranske študije, po besedah njegovega odgovornega urednika Salvatorja Žitka »čedalje bolj mednarodno priznani reviji, ki bo kmalu prišla v mednarodne citatne baze«.
