»Starši večinoma vedo, kako ravnati, ko je z dojenčkom ali malčkom nekaj hudo narobe in se morda znajde celo v življenje ogrožajočem dogodku. Bodisi se nujnih ukrepov po tem, ko pokličejo strokovno pomoč, lotijo sami bodisi to prepustijo komu z več izkušnjami, ki je v bližini,« meni predstojnica Kliničnega oddelka za neonatologijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana dr. Darja Paro Panjan. Na njihovem oddelku, kjer na leto sprejmejo od 600 do 700 bolnih dojenčkov iz vseh slovenskih porodnišnic, sicer nimajo veliko izkušenj z reakcijami staršev v nujnih primerih, tako imenovanih s ceste, saj so taki dogodki izredno redki.
Na neonatalnem oddelku pa se s primeri, ko je treba oživljati dojenčke, srečujejo nekajkrat na leto. A so ti dojenčki zvečine že poprej v njihovi oskrbi oziroma jih k njim pripeljejo iz drugih porodnišnic. Zato je za dojenčke prilagojen defibrilator, ki so ga na njihovem oddelku prejeli v dar na začetku tega leta, dragocena pridobitev.
Sodeč po izkušnjah, je pojasnila predstojnica Paro-Panjanova, starši kritične dogodke v zgodnji življenjski dobi velikokrat dojemajo in občutijo kot veliko resnejše, kot so v resnici. Za sekunde in minute gre denimo ob popolni zapori dihal. Večkrat pa se otroku samo zaleti, zato spremeni barvo, ima lahko peno na ustih, a dogodek kljub temu ni tako življenjsko ogrožajoč, kot se zdi. Seveda pa je nujno, da starši ukrepajo takoj in hkrati pokličejo tudi usposobljene reševalce.
Kako naj starši ukrepajo
Asist. dr. Borut Bratanič je trdno prepričan, da se je mogoče z vrsto varnostnih preventivnih ukrepov uspešno izogniti večini nujnih stanj malčkov v zgodnji življenjski dobi. Kadar pa že pride do življenje ogrožajočega dogodka, je najvažnejše, da staršev ne zajame panika, je poudaril.
Ko se znajde pred lastnim otrokom, ki ne diha, je to za vsakega starša zelo stresno. »Ne smeš razmišljati, kot avtomat se moraš stoodstotno posvetiti le postopku pravilnega oživljanja,« je dejal. Tako za dojenčke kot malčke, večje otroke in odrasle je postopek oživljanja vedno enak. Vedno je treba najprej preveriti njihovo odzivnost. To pri malo večjem malčku storimo tako, da ga primemo za rami in glasno vprašamo, kako je, in ga pri tem nikoli ne stresamo! Otroka, mlajšega od enega leta, stimuliramo po podplatih. Ne glede na to, ali se otrok odziva ali ne, takoj pokličemo tudi strokovno pomoč. Če se ne odziva in ne diha, preverimo, ali ima morda v ustih tujek, ki mu preprečuje dihanje. S prsti tujek odstranimo le, če je dovolj viden, saj ga sicer lahko nehote potisnemo še globlje. Pri malčku lahko tujek odstranimo tudi s ploskimi udarci po hrbtu, potem ko ga položimo na trebušček z navzdol nagnjeno glavico na svojo roko od komolca navzdol. Večjega malčka, ki se duši, stoječega nagnemo naprej in močno udarjamo po hrbtu med lopatici.
Vdihavanje usta na usta
Kadar se otrok ne odziva, ga pred vdihavanjem usta na usta namestimo v ležeč položaj na hrbtu in mu sprostimo dihalne poti. Pri malčku do enega leta starosti jih sprostimo tako, da sta glava in vrat v nevtralnem položaju, potem pa pred vdihavanjem s prstom pod vrhom bradice rahlo dvignemo spodnjo čeljust in pazimo, da ne pritiskamo na mehka tkiva. Pri večjem malčku sprostimo dihalne poti z nagibom glave vznak in dvigom brade. To naredimo tako, da mu z eno roko objamemo čelo, s prsti druge pa pod njo previdno dvignemo konico brade, ne da bi pri tem pritiskali na mehka tkiva.
Pri oživljanju večjemu malčku, potem ko zajamemo sapo, zatisnemo nos in mu vpihnemo skozi usta pet reševalnih vdihov. Mlajšemu malčku od enega leta pri vpihu s svojimi usti hkrati tesno zaobjamemo usta in nos in enakomerno vpihnemo reševalne vdihe hkrati skozi njegova usta in nos. Po prvih petih vpihih vedno sledi 30 zunanjih masaž prsnega koša, dva vpiha, 30 masaž, dva vpiha, 30 masaž in še dva vpiha. Potem je treba znova preveriti, ali otrok diha. To preverimo z opazovanjem prsnega koša, poslušanjem dihanja ob otrokovem nosu in ustih, njegovo dihanje pa poskusimo občutiti še na svojih licih. Preverjanje lahko traja največ deset sekund.
»Če malček še vedno ne diha ali diha neredno, je treba nadaljevati oživljanje v že navedeni kombinaciji masaže z vdihavanjem v ritmu trikrat po 30 masaž in vmes po dva vpiha v nedogled oziroma do prihoda usposobljenih reševalcev,« je pojasnil dr. Bratanič. Masažo prsnega koša je treba izvajati hitro, približno sto pritiskov na minuto, tudi vdihi si morajo slediti dokaj hitro. Pri masaži se postavimo navpično nad prsni koš in z iztegnjenim komolcem pritiskamo na prsnico s spodnjim delom dlani (prste dvignemo) tako močno, da se prsni koš ugrezne približno za eno tretjino globine prsnega koša. Pri dojenčku pritiske izvajamo na prsnici z vršički dveh prstov in pri tem nimamo iztegnjenega komolca.
Ukrepanje je nujno
Pri oživljanju še zlasti ne gre razmišljati o tem, kaj bo, če bomo otroka pri tem poškodovali, saj je ukrepanje nujno in daleč pomembnejše, je opozoril Borut Bratanič. Pri zunanji masaži srca pa pazimo, da na prsnem košu poiščemo mesto, kjer se najnižja rebra priraščajo na prsnico, in nato pritiskamo na prsnico za širino prsta višje, da ne stiskamo želodca.
Če med oživljanjem opazimo, da je otrok spet začel učinkovito dihati, ga namestimo v stabilen bočni položaj. Pri krvavitvah je treba najprej trdno, a ne premočno, s povojem ustaviti krvavitev in otroka poleči na hrbet z dvignjenimi nogami, da steče v glavo več krvi. Buškam pomaga ledena obloga.
Starši, ki so sodelovali na predavanju dr. Brataniča, so izrazili predvsem bojazen, da ne bi ukrepali po nepotrebnem in da bi otroka pri ukrepanju dodatno poškodovali. A je dr. Bratanič še enkrat poudaril, da je v trenutku, ko gre za življenje, vedno najpomembnejše, da ukrepajo in ne razmišljajo, da se izognejo paniki in vztrajajo pri oživljanju do prihoda reševalcev. Uporabo defibrilatorja za odrasle pa je pri malčkih odsvetoval, saj jim ta ni prilagojen, predvsem pa pri malčkih praviloma ne gre za zastoje srca.
