Lani si je v Sloveniji življenje vzelo 443 ljudi, kar je šest več kot leto prej. V zadnjih dveh letih tako v Sloveniji ponovno zaznavamo rahel porast števila samomorov, medtem ko je to število med letoma 2000 in 2010 zelo upadlo; če si je leta 2000 življenje vzelo 588 ljudi, smo leta 2010 zaradi samomora izgubili 416 ljudi.
Strokovnjaki so pri odgovoru na vprašanje, ali bi lahko ponoven porast števila samomorov pripisali stiskam, v katerih so se ljudje znašli zaradi gospodarske krize, previdni. »Dveletno obdobje je prekratko, da bi lahko na tej osnovi sklepali, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Ker smo v recesiji, je lahko višje število samomorov začetek nekega trenda, lahko pa gre tudi za naključna nihanja,« je pojasnila Saška Roškar z Inštituta za varovanje zdravja RS. Tudi v desetletju, ko smo zabeležili upad števila samomorov za tretjino, so bila leta, ko je bilo teh dejanj več.
Stiske, s katerimi se danes srečujejo ljudje, so sicer izjemno hude, ugotavlja Anita Ogulin, sekretarka Zveze prijateljev mladine (ZPM) Moste - Polje. Spomni na zakonca, ki sta oba izgubila delo; imata tri otroke, kredit za stanovanje, njun odnos je porušen. On začne piti, groziti ženi, otrokom, stiska ga pripelje v samomor. Žena si potem očita, da je kriva za možev samomor in da ne more preživljati otrok. »Ljudem je težko, ko spoznajo, da so žrtve sistema in politike, in ne krivi ne dolžni ne morejo poskrbeti zase in otroke. Izgubljajo notranjo moč, obupani so in ne vidijo več prihodnosti,« ugotavlja Ogulinova. Zato so pri ZPM ustanovili družinski center, kjer svetujejo in obravnavajo družine v stiski. »Človeka v stiski ne pustim iz pisarne, dokler ne pride strokovnjak iz centra, ki mu lahko pomaga. Življenje je največja vrednota,« je povedala Ogulinova.
Najbolj ogroženi na Celjskem in Koroškem
Za samomor so najbolj ogroženi ljudje v vzhodnem delu države, predvsem v celjski regiji in na Koroškem. Značilno je, da imajo v teh regijah ljudje tudi več težav zaradi odvisnosti od alkohola, prav tako imajo manj dostopa do pomoči v primeru duševnih stisk, saj te službe po državi niso enakomerno razporejene.
Tako je na primer na Koroškem dolga leta deloval le en psihiater, pa še ta upokojen. Stanje se je lani izboljšalo, saj sta se v Zdravstvenem domu Ravne zaposlili dve psihiatrinji; zdravstveni dom bo tudi nosilec skupnostne psihiatrične obravnave, kjer bo skupina strokovnjakov pomagala ljudem z duševnimi težavami, ki so končali bolnišnično zdravljenje, saj so duševne težave pogosto povezane s samomorom in z akutnimi stiskami, ki so v regiji pogoste, našteva Marjana Kašnik, vodja enote za promocijo zdravja pri Zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) Ravne. V regiji pa deluje premalo skupin za samopomoč, tudi za svojce ljudi, ki so storili samomor, prav tako ni svetovalnice za pomoč ljudem v stiski.
Svetovalnica za prvo psihološko pomoč v stiski na primer že tri leta deluje v okviru Zavoda za zdravstveno varstvo Celje in je ena od številnih načrtovanih aktivnosti na področju krepitve duševnega zdravja in preprečevanja samomora, ki jih izvajajo v regiji. »Celjska regija je bila v najslabšem položaju, zdaj smo na ravni samomorilnega količnika, ki ga je Slovenija beležila pred desetimi leti,« so na ZZV Celje pojasnili rezultate 13-letnih prizadevanj, pred toliko leti so namreč ustanovili regijsko skupino za preprečevanje samomora.
Nacionalni program še vedno v predalu
Saška Roškar ocenjuje, da položaj glede preprečevanja samomora v Sloveniji »ni idealen«, da pa smo v zadnjih letih naredili velik napredek. Tako že deset let osebne zdravnike izobražujejo o prepoznavanju depresije in samomorilnega vedenja pri pacientih, prav tako v okviru referenčnih ambulant ljudje pri 55. letu starosti opravijo presejalne teste na depresijo; če to ugotovijo, pacienta ustrezno obravnavajo. V nekaterih zdravstvenih domovih že izvajajo psihološko podporo, v celoti bo to zaživelo po uveljavitvi nacionalnega programa o duševnem zdravju.
»Poskusi dela na področju preprečevanja samomorilnosti so, a so nepovezani. Ključni problem je, da Slovenija še danes nima nacionalnega programa za preprečevanje samomora, kljub temu da smo po samomoru v svetovnem vrhu,« pa opozarja Bogdan Dobnik, predsednik društva Ozara Slovenija. Preventiva samomorilnega vedenja je eno prednostnih področij resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki pa ga sprejemajo že vrsto let. »Vsi povedo, da je ta program pomemben, a je ostal v predalih,« je povedal Dobnik.
Po njegovem mnenju to kaže odnos družbe do samomora: »Ljudje si zatiskajo oči pred tem fenomenom. Za primerjavo: v prometnih nesrečah je lani umrlo 130 ljudi, zaradi samomora pa več kot 300 ljudi več. Glede na to, koliko energije in resursov je vključenih v preventivo prometnih nesreč, ugotavljam, da preprečevanje samomora ni prioriteta te države.«
Nacionalni program pogrešajo tudi v psihiatrični stroki. »Nacionalni program bi aktivnosti povezal, koordiniral, predpisal izvajanje dejavnosti na različnih ravneh in izobraževanje zaposlenih v nekaterih izpostavljenih poklicih o prepoznavanju stiske pri ljudeh,« je povedal Borut Škodlar, vodja enote za psihoterapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana. V zadnjih letih se je za tovrstno delo usposobilo kar nekaj strokovnjakov, a ker ni inštitucij, kjer bi delovali, na tem področju ne delajo.
Na ministrstvu za zdravje so pojasnili, da bo delovna skupina za pripravo predloga resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja delo končala v začetku oktobra in oddala predlog ministrstvu. To je uvrstilo sprejetje resolucije med prioritete in jo bo vlada po programu dela obravnavala do konca leta.
